Evropi manjka 1.3 tankerja UZP dnevno

Skladišča plina v EU so bila v začetku junija napolnjena približno 42-odstotno, kar je približno 14 odstotnih točk manj od petletnega sezonskega povprečja in precej pod 51 odstotki iz istega obdobja lani (AGSI/GIE, WBJ). Ta razlika je pomembna, ker mora Evropa do zime znova napolniti zaloge, hkrati pa za UZP, utekočinjeni zemeljski plin, ki prihaja z ladjami, tekmuje na svetovnem trgu. Tega omejujejo motnje na Bližnjem vzhodu, strožje sankcije proti Rusiji in močno azijsko povpraševanje. Strošek zapiranja vrzeli se bo razporedil med državne proračune, energetsko intenzivno industrijo in del gospodinjstev, razmerje pa bo odvisno od nacionalne politike.

Sezonska trgovina, ki se ne izplača

Skladiščenje plina temelji na sezonski logiki. Podjetja spomladi kupijo plin, plačajo skladiščenje in ga pozimi prodajo, ko so cene praviloma višje. Razlika med poletno in zimsko ceno, tako imenovani razmik, mora pokriti stroške financiranja in skladiščenja. Ko je razmik premajhen, podjetja polnjenje odložijo. Zdaj se dogaja prav to.

ICIS ocenjuje, da bi Evropa ob sedanjih počasnih stopnjah vbrizgavanja do novembra dosegla le približno 73 odstotkov napolnjenosti. Za 90 odstotkov, pravni cilj iz uredbe EU o skladiščenju plina (EUR-Lex), bi morala v skladišča vsak mesec dodati še približno 4 mrd. kubičnih metrov plina več, kar ustreza približno 1,3 dodatnega tovora UZP na dan.

Bruselj je že nakazal prožnost. Evropska komisija pravi, da posodobljena uredba državam članicam omogoča dvomesečno okno, od oktobra do decembra, za dosego 90-odstotnega cilja. Uradniki ob tem večkrat poudarjajo, da bi bilo 80 odstotkov dovolj za zimsko varnost. Ta meja je predvsem praktična varovalka: dovolj visoka, da zmanjša tveganje pomanjkanja, in dovolj nizka, da se ne ponovi panično kupovanje iz leta 2022, ki je cene potisnilo na rekordne ravni.

Pritisk z obeh strani

Zunanja ponudba pomeni, da bo tudi 80 odstotkov težko doseči poceni. Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da je konflikt na Bližnjem vzhodu do leta 2030 iz svetovne ponudbe UZP izbrisal približno 120 mrd. kubičnih metrov, saj poškodovana izvozna infrastruktura in motnje v ladijskem prometu zavirajo nove zmogljivosti (Energy Connects, Baltic Exchange). Zakon EU o postopni odpravi ruskega plina je od 25. aprila 2026 prepovedal kratkoročne pogodbe za ruski UZP, junija sledijo pogodbe za plinovode, vsi dolgoročni ruski plinski posli pa naj bi se končali do konca leta 2027 (S&P Global). S tem Evropa izgublja tudi možnost, da bi ruski plin uporabila kot hitro rešitev, kadar zaloge padejo prenizko.

Ko so azijski kupci pripravljeni plačati več za prožne tovore UZP, mora Evropa zvišati referenčno ceno na nizozemskem vozlišču TTF, ki določa evropske veleprodajne cene plina, če želi privabiti tankerje. TTF se je v začetku junija gibal okoli 50 €/MWh (Berliner Zeitung), španska dnevna cena MIBGAS pa je bila podobna, 48,80 €/MWh (MIBGAS). ACER, energetski regulator EU, je opozoril, da bi polnjenje do 90 odstotkov zahtevalo približno 13 odstotkov več uvoza UZP kot leta 2025 (MondoVisione).

Kdo plača, je odvisno od države

Povprečje EU zakrije velike nacionalne razlike. Nizozemska je imela 1. junija v skladiščih le 16,1 odstotka plina (Energievergelijk), medtem ko so bile španske naprave za ponovno uplinjanje napolnjene 72-odstotno (Europa Press). Nemčija je bila pri 34 do 35 odstotkih, približno 20 točk pod svojim sezonskim povprečjem (NDR).

Vlade posredujejo, vendar z različnimi proračunskimi instrumenti. Nemčija je 1. januarja 2026 odpravila dajatev za skladiščenje in financiranje prenesla v zvezni proračun, zato varnost zalog zdaj krijejo davkoplačevalci, ne neposredno odjemalci plina (FGS). Nizozemska ima 20 mrd. evrov posojilne linije za državno podprti EBN, ki lahko posreduje, če komercialno polnjenje zastane (DutchNews). Na Madžarskem sistem fiksnih cen državni družbi MVM nalaga, da višje uvozne stroške absorbira sama, dokler vlada ne odloči drugače; to je proračunski blažilnik, ki deluje le, dokler ga je mogoče financirati (HVG).

Energetsko intenzivna industrija udarec občuti najhitreje. Glavni izvršni direktor BASF je opozoril, da evropskih cen plina ne določajo več predvsem plinovodne pogodbe, temveč svetovni trg UZP (Zeit). Gospodinjstva ga občutijo pozneje, skozi obnovo pogodb in nacionalne cenovne politike. V Španiji gre kanal predvsem prek elektrike: kadar plinske elektrarne določajo mejno ceno električne energije, torej strošek zadnje enote, potrebne za pokritje povpraševanja, se veleprodajne cene plina neposredno prelijejo v račune gospodinjstev. Španska regulirana tarifa PVPC se je maja zvišala za 15 odstotkov (OCU).

Korist bodo imeli dobavitelji UZP, lastniki prožnih tovorov in upravljavci skladišč, torej vsi, ki lahko prodajajo v evropsko nujo. Stroški se bodo najbolj zgoščali pri industrijskih porabnikih, ki tekmujejo na svetovnih trgih, in pri vladah, katerih proračuni pokrivajo razliko med tržnimi cenami in tem, kar so volivci pripravljeni plačati. Evropa se lahko to zimo verjetno izogne fizičnemu pomanjkanju plina. Odprto ostaja, koliko bo ta varnost stala in ali jo bodo revnejše članice lahko podprle enako kot Nemčija in Nizozemska.