Dodatni energetski strošek Evrope nad €100bn

Po oceni Jørgensena je Evropa letos za energijo plačala več kot 100 milijard evrov več, »ne da bi dobila eno samo dodatno molekulo plina ali nafte«, je 29. septembra v Dublinu dejal evropski komisar za energijo (posnetek Evropske komisije). Opozoril je na cene, ne na pomanjkanje. Neformalno srečanje ministrov za energijo se je končalo brez skupne izjave in brez zavezujočega ukrepa (irsko predsedstvo Sveta EU).

Številka je njegova lastna ocena, ki zajema tako nafto kot plin. Ni pojasnil, na katere pretekle cene in količine uvoza se opira (RTÉ), zato jo je treba razumeti kot politično oceno, ne kot preverjen obračun.

Plina je dovolj, vendar je dražji

Pri pomanjkanju kupci plina sploh ne morejo dobiti. Cenovni šok pomeni, da je plin še na voljo, a zanj plačajo več; uradniki opisujejo prav tak položaj. Skupina Evropske komisije za usklajevanje oskrbe s plinom je 25. septembra ocenila, da je oskrba stabilna, čeprav so bile zaloge v skladiščih pod ravnmi iz preteklih let (Evropska komisija).

Skladišča v EU so bila 27. septembra napolnjena 71,16-odstotno, leto prej pa 82,3-odstotno (GIE AGSI, APA). Manj polna skladišča ne pomenijo, da bodo domovi ostali brez plina, saj so zaloge le eden od virov oskrbe. Nemški zvezni regulator za omrežja Bundesnetzagentur tveganje obremenitev ocenjuje kot majhno, ker plin še naprej prihaja po plinovodih in v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), ki ga ohladijo do tekočega stanja in prevažajo s tankerji (DW).

Dražja je tekma za te tankerje. Motnje v okolici Hormuške ožine so zmanjšale svetovno ponudbo LNG, zato evropski kupci za vsak preostali tovor ostreje tekmujejo z azijskimi (Univerza Columbia). Referenčna evropska veleprodajna cena plina TTF je bila 29. septembra okoli 73 evrov za megavatno uro, pred zaostritvijo vojne konec februarja pa približno 33 evrov (La Stampa). Cena plina pojasni le del Jørgensenove ocene, ki zajema tudi nafto.

Kdo prvi občuti višjo ceno

Najprej jo občutijo podjetja, ki plin kupujejo po tržnih cenah. Podražitev se prenese tudi na elektriko: na evropskih veleprodajnih trgih vsi proizvajalci, ki v posamezni uri prodajajo elektriko, praviloma dobijo ceno najdražje elektrarne, potrebne za pokritje povpraševanja. Ta je pogosto plinska (Univerza Columbia). Ko se plin podraži, višjo ceno dosežejo tudi vetrna, sončna in jedrska elektrika, prodana na tem trgu, plačajo pa jo odjemalci.

Kako hitro se podražitev prenese na gospodinjstva, je odvisno od njihovih pogodb. Regulirane tarife in pogodbe s fiksno ceno jo odložijo do naslednje spremembe cen. Jørgensen je posebej opozoril na skoraj 50 milijonov Evropejcev, ki po njegovih besedah svojih domov ne morejo ustrezno ogrevati niti v običajni zimi (Euronews).

Cene se prenašajo tudi čez meje, vendar ne povsod enako. Italijanski minister za energijo Gilberto Pichetto Fratin pravi, da ima njegova država dovolj plina, a opozarja, da bi nemško polnjenje skladišč lahko zvišalo stroške italijanski industriji in proizvajalcem elektrike (Corriere).

Manjši nakupi, brez zavezujočih ukrepov

Vlade lahko pritisk na cene ublažijo z manjšimi nakupi, vendar s tem zmanjšajo varnostno rezervo. Evropska komisija je države pozvala, naj omilijo cilje za polnjenje skladišč, da naval kupcev ne bi še dodatno zvišal cen. To Brief je že poročal, da nizozemska vlada preučuje svoj odziv (To Brief). Nizozemska vlada je 11. septembra sporočila, da je cilj napolnjenosti skladišč za to zimo znižala na 64 odstotkov oziroma približno 93 teravatnih ur. To je več od približno 70 teravatnih ur, kolikor so jih v povprečju črpali v preteklih petih zimah (nizozemska vlada). Novi cilj je izračunan za običajno zimo. Gasunie, državni operater plinskega omrežja, je opozoril, da je bil prejšnji cilj določen za najhladnejšo zimo v zadnjih tridesetih letih (Gasunie). Manjši nakupi lahko ublažijo pritisk na cene, vendar bo ob hudem mrazu v rezervi ostalo manj plina.

Srečanje v Dublinu ni prineslo primerljivega dogovora na ravni EU. Irsko predsedstvo Sveta EU je naštelo razprave o cenovni dostopnosti, inovacijah in varnosti, zanje pa ni bilo predvidenih zavezujočih sklepov (irsko predsedstvo Sveta EU). Jørgensen je vlade pozval, naj zmanjšajo porabo plina in porabo elektrike v urah največje obremenitve, vendar gre za poziv, ne za obveznost (posnetek Evropske komisije).

Uradniki ocenjujejo, da je oskrba stabilna, veleprodajni plin pa dražji kot pred zaostritvijo vojne. Ministri so Dublin zapustili brez zavezujočega ukrepa za znižanje teh stroškov. Najprej jih plačujejo podjetja, ki plin kupujejo po tržnih cenah; gospodinjstva jim sledijo, ko se njihove pogodbe znova uskladijo. Višina zimskega računa ostaja negotova, Evropska komisija pa mora še pojasniti, kako je izračunala 100 milijard evrov (RTÉ).