Finska odobrila jedrsko odlagališče

V vsakem jedrskem reaktorju so keramične tabletke urana zložene v kovinske gorivne palice, kjer nastaja toplota za proizvodnjo elektrike. Ko se gorivo iztroši, ostane močno radioaktivno in še dovolj vroče, da mora več let ostati v hladilnih bazenih, preden ga je mogoče premakniti. Vsaka država, ki uporablja jedrsko energijo, je obljubila, da bo za ta material našla trajno rešitev. Več desetletij je bila ta obljuba predvsem načelna. Finska jo je zdaj spremenila v upravno in industrijsko dejstvo.

Finska vlada je družbi Posiva Oy izdala obratovalno dovoljenje za objekt za odlaganje izrabljenega jedrskega goriva v Olkiluotu, potem ko je finski organ za jedrsko varnost STUK zaključil pozitivno varnostno presojo. Objekt Onkalo nastaja že desetletja: Finska je gradbeno dovoljenje izdala leta 2015, Posiva pa je vlogo za obratovalno dovoljenje vložila konec leta 2021. Regulatorji zdaj ocenjujejo, da sistem lahko preide iz faze projektnega dokazovanja v nadzorovano obratovanje. Prva kapsula še ne bo takoj končala pod zemljo; pred tem sledijo zagonski postopki in preizkušanje (STUK). Toda razlika med dovoljenjem za obratovanje in razpravo o tem, ali je tak poskus sploh smiseln, je velika.

Hidroizolacija kleti, ki je nihče ne bo več pregledoval

Onkala si ne gre predstavljati kot trezorja z zaklenjenimi vrati. Bolj natančna primerjava je hidroizolacija kleti za prihodnost, v kateri preverjanje ne bo več mogoče: plast za plastjo, pri čemer mora vsaka zdržati tudi, če odpove sosednja.

Izrabljeno gorivo se zapre v litoželezni vložek, obdan z bakrenim plaščem. Tak zabojnik se vstavi v vrtino, obloženo z bentonitno glino, ki ob stiku z vodo nabrekne in ustvari tesno zaporo, s čimer preprečuje prodor podzemne vode do kovine. Predori se nato zasujejo, celoten sistem pa leži približno 400 do 450 metrov globoko v stabilni kamninski podlagi (IAEA Bulletin, Posiva). Nobena posamezna pregrada ne sme biti edini jamstveni člen. STUK presoja njihovo skupno delovanje.

Ta večpregradni pristop je znan kot metoda KBS-3, ki sta jo finski in švedski program razvijala več desetletij (SKB). Onkalo od raziskovalnega projekta loči to, da se industrijska veriga odlaganja zdaj približuje ravnanju s komercialnim izrabljenim gorivom. Mednarodna agencija za atomsko energijo je finski program označila za enega najnaprednejših te vrste.

Merilo, ki ga Evropa ne more prezreti

Onkalo bo sprejemal samo finsko izrabljeno gorivo. Finska zakonodaja ne dovoljuje uvoza tujih jedrskih odpadkov. Kljub temu spreminja evropsko razpravo. Jedrska energija se zaradi razogljičenja in energetske varnosti vrača v evropske strategije, vprašanje odpadkov pa je bilo vedno najmočnejši politični ugovor. Zagovorniki lahko zdaj pokažejo na licenciran objekt, ne več samo na koncept.

Najbliže je Švedska, kjer je vlada leta 2022 odobrila načrt družbe SKB za odlagališče po isti metodi KBS-3. Gradnja v Forsmarku pa še vedno zahteva lokacijsko specifične presoje švedskega regulatorja SSM.

Francoski projekt Cigéo rešuje drugačen problem. Francija izrabljeno gorivo predeluje, pri čemer loči ponovno uporabne jedrske materiale, za seboj pa pusti posebno visoko radioaktivne odpadke. Po poročanju francoskih virov naj bi projekt stal 33,36 milijarde evrov v 151 letih, hkrati pa se še naprej sooča z nerešenim lokalnim nasprotovanjem.

Poljska in Italija kažeta ostrejši kontrast. Poljska pripravlja svoj prvi reaktor, pri čemer cilja na prvo betoniranje leta 2028, vendar je dokazov o enako razdelanem načrtu za končno odlaganje malo. Italija je reaktorje zaprla pred desetletji in zdaj razpravlja o vrnitvi k jedrski energiji, medtem ko stari odpadki še vedno ostajajo v začasnih skladiščih. Nove evropske jedrske obljube zvenijo drugače, ko je ena država že izpeljala tudi zadnji, politično najtežji del verige.

Česa dovoljenje ne more zagotoviti

Odlagališče mora preživeti človeške institucije. Znanstveniki modelirajo, kako bodo voda, kovina, glina in kamnina delovale v obdobjih več deset tisoč do več sto tisoč let. Bo baker korodiral hitreje od pričakovanj? Bi lahko prihodnja ledena doba s pritiskom ledenikov spremenila tok in kemijo podzemne vode nad predori? Ta vprašanja ostajajo odprta (STUK, IAEA Bulletin). Dovoljenje je najmočnejša oblika zaupanja, ki jo lahko ponudi sodobna država. Ni pa dokaz za celotno obdobje nevarnosti.

Verodostojna pot za odpadke tudi ne pomeni, da je jedrska energija poceni ali hitro izvedljiva. Švedska razprava o državni podpori in delitvi tveganj pri novih reaktorjih kaže, da financiranje ostaja ločen spor. Finska ni rešila ekonomike jedrske energije. Pokazala pa je, kako je videti pot za odpadke, kadar jo država dosledno gradi več desetletij. Za celino, ki razpravlja o drugi vlogi jedrske energije, je ta dokaz institucionalne vztrajnosti lahko pomembnejši od katerekoli napovedi novega reaktorja.