Francoski jedrski ščit za 1,340km mejo

Finska se s Francijo pogaja o vključitvi v njen okvir jedrskega odvračanja, ker v Helsinkih vse bolj računajo, da bodo morale evropske države večji del varnostnega bremena nositi same. Premier Petteri Orpo je pogovore potrdil 3. junija, obrambni minister Antti Häkkänen pa se je isti teden sestal s francoskimi vojaškimi poveljniki (YLE). Orpo je logiko povzel že nekaj dni prej: ZDA po njegovih besedah »resnično zmanjšujejo svojo udeležbo« v evropski obrambi.

Finska ima z Rusijo 1.340 kilometrov kopenske meje, največ med vsemi članicami Nata. Francija je marca 2026 predstavila okvir dissuasion avancée, prednjega odvračanja, s katerim evropskim zaveznicam ponuja dvostranska partnerstva, povezana s svojim jedrskim arzenalom (IFRI). Švedska, Danska, Norveška in Poljska so se mu že pridružile. Če bi vstopila še Finska, bi se francoska jedrska zaveza raztegnila vzdolž skoraj celotnega severovzhodnega roba Nata.

Simbolika brez ključev

Vsaka država se s Parizom pogaja ločeno. Partnerice dobijo politična posvetovanja v krizah, opazovalna mesta na francoskih jedrskih vajah in konvencionalno vojaško sodelovanje pri zaščiti francoskih jedrskih platform. Ob hujšem zaostrovanju bi lahko Francija na partnerske zračne baze premestila letala, sposobna nositi jedrsko orožje (NATO Association of Canada, Euronews).

Odločitev o ciljih in uporabi orožja ostaja izključno v rokah francoskega predsednika. Nobena partnerica ne dobi samodejnega obrambnega jamstva. Pariz tako »evropeizira strateški pomen svoje sile«, hkrati pa ohranja »vse mehanizme izključnega nacionalnega nadzora« (Eurasia Review).

Francoska obrambna revija Le Rubicon je ocenila, da okvir partnericam »vsaj za zdaj ne prinaša nobene vsebinske prednosti«, Franciji pa zagotavlja dostop do baz in politično legitimnost (Le Rubicon). Nemški Peace Research Institute Frankfurt je bil ostrejši: dogovor po njegovi oceni pomeni »delitev tveganj in stroškov s Francijo brez verodostojnega odvračalnega učinka« (PRIF).

Dva jedrska dežnika, ena meja

Finska ima pred seboj še drugo možnost. Financial Times je 2. junija poročal, da ameriški uradniki razpravljajo o širitvi Natovega tradicionalnega programa jedrske souporabe na nove države, pri čemer naj bi največ zanimanja kazale Poljska in baltske države (Defense News). Ta model deluje drugače: države gostiteljice uporabljajo certificirana letala, ki lahko nosijo ameriške gravitacijske bombe, pri izvedbi pa sodelujeta tako Washington kot država gostiteljica.

Orpo obe poti predstavlja kot združljivi. Evropa mora po njegovem graditi lastno obrambno zmogljivost, ne da bi prekinila sodelovanje z Washingtonom. Analiza CSIS pa opozarja, da bi se lahko Evropa razdelila na ameriški in francoski jedrski tabor, pri čemer bi se države razvrščale glede na letalske flote in politično usmeritev (CSIS).

Preden se lahko katera od poti premakne naprej, mora Finska spremeniti zakonodajo. Zakon o jedrski energiji iz leta 1987 v celoti prepoveduje uvoz jedrskih eksplozivnih sredstev. Vlada je 23. aprila parlamentu predložila predlog spremembe zakona, ki bi jedrsko orožje izrecno dovolil za namene vojaške obrambe (YLE). Parlament mora spremembo še sprejeti; glasovanje se pričakuje jeseni.

Moskva je že nakazala svoje stališče. Namestnik zunanjega ministra Sergej Rjabkov je maja opozoril, da bodo partnerske države pod »pozornejšim nadzorom naše vojske, odgovorne za zagotavljanje strateškega odvračanja« (TASS). Francoske alpske enote medtem že vadijo v finski Laponski, tudi blizu ruske meje (Le Monde). Operativna navzočnost torej raste, še preden je podpisan kakršen koli dogovor.

Finski parlament bo jeseni odločal, ali ima francosko jedrsko odvračanje dovolj strateške teže za državo s 1.340 kilometri meje z Rusijo, če orožje, letala in odločitev o uporabi ostanejo v tujih rokah.