Fitto povezuje Turčijo s Ciprom

Evropska komisija je 13. julija svojega italijanskega izvršnega podpredsednika Raffaeleja Fitta imenovala za posebnega predstavnika za Ciper in s tem odprla dodatni diplomatski kanal ob več desetletij stari posredniški vlogi Združenih narodov (Evropska komisija). Namen Nikozije je jasen: razmerje Evropske unije s Turčijo uporabiti kot vzvod za ponovni zagon pogajanj o razdeljenem otoku. Predvidljiv je tudi ugovor Ankare: Republika Ciper je že članica EU, zato Unija v tem sporu ni nevtralna posrednica, temveč akter, ki vključuje eno od strani.

Kaj delajo Združeni narodi in kaj lahko doda EU

Formalni mirovni proces ostaja v rokah generalnega sekretarja Združenih narodov Antónia Guterresa, ki prek svoje osebne odposlanke Maríe Ángele Holguín Cuéllar sklicuje pogovore in preverja, ali med stranema obstaja skupna podlaga (generalni sekretar ZN). Komisija poudarja, da bo Fitto deloval znotraj tega okvira, ne namesto njega.

EU pa ima instrumente, ki jih ZN nimajo. Združeni Ciper bi moral prevzeti celoten pravni red Unije. Vsak dogovor bi moral vključevati evropske finančne kanale in institucionalno ureditev, skladno s pravili EU. Širši politični odnos s Turčijo, od posodobitve trgovinskih pravil do vizumske liberalizacije in drugih dosjejev, ki jih želi premakniti Ankara, pa poteka skozi prestolnice držav članic (Svet EU). Fittova naloga zato ni posredovanje v ožjem smislu. Njegova vloga je zagotoviti, da bi morebitni dogovor, če ga prinese proces ZN, deloval znotraj evropskih struktur.

Strategija pogojevanja iz Nikozije

Ciprski predsednik Nikos Christodoulides je logiko povedal neposredno: napredek v odnosih med EU in Turčijo bi moral biti povezan z napredkom pri ciprskem vprašanju (Cyprus Mail). Vsako evropsko odpiranje Ankari, bodisi pri trgovini, migracijah ali varnosti, bi moralo prestati ciprski preizkus. Enak pristop podpira Grčija, ki vzhodno Sredozemlje obravnava kot neločljiv del odnosa s Turčijo (Kathimerini).

Evropski svet, v katerem voditelji držav in vlad določajo politično usmeritev EU, je takšno logiko v omiljeni obliki podprl aprila 2024, ko je ponovno približevanje Turčiji opisal kot »postopno, sorazmerno in reverzibilno« (sklepi Evropskega sveta). Ta formula Nikoziji daje postopkovno oporo: če Turčija zavira napredek pri Cipru, se lahko upočasnijo tudi drugi koraki v odnosih med EU in Turčijo.

Turško zunanje ministrstvo je Fittovo imenovanje označilo za notranjo zadevo EU in zavrnilo Unijo kot verodostojnega akterja v sporu (turško zunanje ministrstvo). Ta ugovor ni zgolj retoričen. Republika Ciper je država članica EU, turškociprska skupnost pa nima sedeža pri evropski mizi. V turškem razumevanju Fitto zato predstavlja blok, v katerem je že ena stran spora.

Christodoulides cilj še vedno opisuje kot nadaljevanje pogajanj »tam, kjer so bila prekinjena« leta 2017. To pomeni, da nova, za obe strani sprejemljiva podlaga za pogovore za zdaj ne obstaja (Kibris Postasi, Cyprus Mail).

Neprijetna nemška izbira

Napetost je najizrazitejša v Berlinu. Nemčija ima močne razloge za delujoč odnos z Ankaro: Turčija je zaveznica v Natu in partnerica pri upravljanju migracij. Trdo pogojevanje s Ciprom bi lahko blokiralo sodelovanje na področjih, kjer EU potrebuje turško vključenost.

Toda potiskanje države članice na stran zaradi pragmatičnega dogovora z Ankaro bi bilo v nasprotju z načeli solidarnosti, na katera se Berlin sklicuje pri drugih evropskih sporih (Euractiv). To je osrednja težava za vse prestolnice EU. Če Ciper postane trd pogoj za vsak korak v odnosih s Turčijo, se Ankara umakne. Če se pogoj omili, Bruselj izgubi verodostojnost pri Nikoziji (Euronews, Eurotopics).

Italija je Fittovo imenovanje predstavila kot priznanje rimskemu vplivu v Sredozemlju (ANSA). Mandat pa ostaja omejen: Fitto lahko pomaga, da bi morebitni dogovor vzdržal evropsko pravo in pravila financiranja EU. Ne more izsiliti koncesij niti Ankare prisiliti, da EU sprejme kot nepristransko posrednico.

Imenovanje Nikoziji daje več evropskega vzvoda, ne pa novega posrednika. Če Turčija v boljšem odnosu z EU ne bo videla dovolj koristi, da bi sprejela vidnejšo evropsko prisotnost v sporu, lahko drugi tir EU položaje prej utrdi, kot jih pomaga premakniti.