Pet zaveznic blokiralo 0.25% za Ukrajino

Generalni sekretar Nata Mark Rutte je konec aprila predlagal, naj se vsaka zaveznica zaveže, da bo za ukrajinsko vojaško obrambo vsako leto namenila najmanj 0,25 odstotka BDP. Predlog je blokiralo pet držav: Združeno kraljestvo, Francija, Italija, Španija in Kanada. Rutte je 20. maja priznal, da načrt »ne bo dobil soglasja, zato ne bo deloval«. Predlog je s tem mrtev, za seboj pa pušča jasno sliko razpok v zavezništvu.

Razlika med izpostavljenimi in udobno oddaljenimi

Če bi vseh 32 zaveznic doseglo ta prag, bi letna pomoč Ukrajini znašala približno 143 milijard dolarjev, skoraj trikrat več od 45 milijard dolarjev, kolikor je bilo zagotovljenih leta 2025. Države, ki so predlog blokirale, so večinoma prav tiste, ki glede na velikost svojih gospodarstev prispevajo najmanj. Francoski skupni vojaški prispevek od leta 2022 znaša približno 0,3 odstotka BDP za celotno vojno obdobje. Britanska prihodnja stopnja pomoči po Starmerjevi letni zavezi v višini treh milijard funtov pomeni okoli 0,1 odstotka BDP. Italija prispeva še manj.

Države, ki so prag podprle, ga že presegajo. Za predlog so bile Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Nizozemska, Danska in Norveška (The Telegraph, prepis Nata, 21. maja). Estonija za obrambo skupaj namenja pet odstotkov BDP in je cilj 0,25 odstotka za Ukrajino uvedla že leta, preden ga je prevzel Rutte. Poljska za obrambo namenja 4,8 odstotka BDP. Te izpostavljene države plačujejo dejanski politični in proračunski strošek, ker grožnjo razumejo kot neposredno.

Rutte je to nesorazmerje na srečanju zunanjih ministrov v Helsingborgu povedal javno: šest ali sedem držav nosi glavno breme. Druge ga ne.

Pet blokad, pet različnih računov

Francija gradi nadomestno arhitekturo. Macronova doktrina »dissuasion avancée« iz marca 2026 širi francosko jedrsko sodelovanje na osem zavezniških držav, ne da bi Pariz predal pristojnost za odločitev o uporabi jedrskega orožja. Franciji bolj ustreza 90-milijardno posojilo EU Ukrajini, odobreno aprila, ker ji instrumenti EU dajejo več vpliva kot zavezujoči Natovi mandati. Primanjkljaj, ki znaša 5,1 odstotka BDP in je precej nad maastrichtskim pragom treh odstotkov, ji daje politično kritje. Toda Francija se ni odločila aktivirati odstopne klavzule za oboroževanje, ki jo je 17 drugih držav članic uporabilo za izvzetje obrambnih izdatkov iz istih fiskalnih pravil. Omejitev je torej selektivna.

Združeno kraljestvo je imelo drugačno zanko. Starmerjeva vlada je v istem obdobju, ko je blokirala prag pomoči, z General Trade Licence omilila sankcije za dizelsko gorivo in letalski kerozin ruskega izvora. Licenca, sprejeta kot krizni odziv na zaprtje Hormuške ožine, je formalno »nedoločena«. Voditeljica opozicije Badenoch je protislovje v parlamentu strnila v vprašanje: »Zakaj je nafta iz Rusije sprejemljiva, nafta iz Aberdeena pa ne?« Dejanska britanska pomoč Ukrajini ostaja precej pod mejo 0,25 odstotka, ki je London ni hotel podpreti.

Italija je razpravo o pomoči spremenila v pogajalski vzvod. Meloni je povezala italijansko sodelovanje v programu SAFE, novem obrambnem posojilnem programu EU, ki državam članicam omogoča skupno zadolževanje za nakup orožja, z zahtevo, naj ji Bruselj prizna prožnost pri cenah energije. Njen obrambni minister Crosetto je javno pritiskal na finančno ministrstvo, naj program sprejme pod njegovimi pogoji.

Nemčija, ki jo je Rutte pohvalil, je v bolj dvoumnem položaju. Berlin za Ukrajino leta 2027 načrtuje 11,6 milijarde evrov, približno 0,26 odstotka BDP. Toda proračunska pot se do leta 2028 zniža na 8,5 milijarde evrov, kar je pod pragom, ki ga je predlagal Rutte. Pohvala se nanaša na trenutno ravnanje, ne na zavezujočo prihodnjo obveznost.

Izhod skozi računovodstvo

Posojilo EU v višini 90 milijard evrov ustvarja računovodsko sivo območje. Od prve tranše je 28,3 milijarde evrov namenjenih vojaškim potrebam, prvo izplačilo pa se pričakuje junija. Države članice EU lahko zato prepričljivo trdijo, da njihov delež skupnega evropskega zadolževanja pomeni podporo Ukrajini, pri čemer se strošek premakne iz nacionalnih obrambnih proračunov v bilanco EU. Prav to prožnost je Ruttejev prag skušal zapreti.

Vrh v Ankari 7. in 8. julija bo zato odprl vprašanje, ki ga zavezništvo raje ne bi obravnavalo javno: ali lahko Nato deluje kot kolektivno varnostno jamstvo, če njegove največje članice sistematično namenjajo premalo za grožnjo, s katero njegove najmanjše članice živijo vsak dan? Rutte lahko poskusi z mehkejšo različico, prostovoljno zavezo ali politično potrjenim ciljem brez soglasja vseh. Podatki so že na mizi. Izpostavljene države ne prosijo več vljudno.