Pet vlad vztraja pri zunanjih centrih

Pet vlad EU želi zavrnjene migrante pridržati v centrih zunaj Evrope. Politična računica je jasna: postopke in ljudi premakniti izven evropskega ozemlja, pravno odgovornost pa formalno obdržati doma. Danska, Avstrija, Nemčija, Grčija in Nizozemska načrtujejo tako imenovane centre za vračanje v tretjih državah, čeprav jih je komisar Sveta Evrope za človekove pravice uradno opozoril, da takšne ureditve prinašajo tveganje slabega ravnanja, samovoljnega pridržanja in nezakonitih deportacij (Council of Europe, Reuters via Global Banking & Finance).

Opozorilo je svetovalne narave. Vlade to vedo. Doslej pa nobena ni pokazala, da bi lahko tak model prestal sodne preizkuse ali dejansko povečal število izvedenih vračanj.

Italija je ponudila model, ne dokaza

Vzorec prihaja iz italijanskega dogovora z Albanijo, po katerem se v objektih na albanskem ozemlju obravnavajo ljudje, prestreženi na morju, vendar pod italijansko jurisdikcijo. Ta ureditev je zamisel o pridržanju zunaj EU premaknila z roba razprave v politično zahtevo, ki jo podpira 19 držav članic. Te pritiskajo na Evropsko komisijo, izvršilni organ EU, naj omogoči dogovore o nastanitvi zavrnjenih migrantov zunaj Unije. Evropski parlament je potrdil reformo, ki takšne centre v tujini omogoča (Internazionale/Reuters).

Politični zagon obstaja. Operativnih dokazov zanj ni. Italijanska sodišča so že blokirala posamezna pridržanja in premestitve, povezane z albanskimi centri. Organizacije za človekove pravice opozarjajo na šibek dostop do odvetnikov in družin (Amnesty Piemonte/VdA). Evropska komisija je objavila oceno izvajanja italijanskih premestitev, vendar ključno vprašanje ostaja odprto: ali lahko centri obravnavajo več kot peščico ljudi, ne da bi postopke ustavila sodišča (European Commission Italy). Javnih, konsolidiranih podatkov o tem, koliko ljudi so premestili, koliko časa so ostali v centrih in koliko so jih dejansko vrnili, ni.

Avstrijski notranji minister Gerhard Karner napoveduje potrjene partnerske države do konca leta 2026 in prve premestitve leta 2027. Toda poročanja za zdaj ne kažejo ne imenovanega partnerja v tretji državi, ne podpisanega sporazuma, ne objavljenega načrta o tem, kdo bi centre upravljal, kdo bi jih nadziral in kaj bi se zgodilo ob sodnem posegu (Heute, taz). To so politični roki, ne izvedbeni mejniki.

Resnična omejitev so sodišča, ne komisarji

Komisar Michael O'Flaherty vladam ni naročil, naj načrte ustavijo. Zahteval je štiri pogoje pred kakršno koli premestitvijo: predhodno oceno tveganj za človekove pravice, stalni neodvisni nadzor, zavezujoče sporazume z izvršljivimi klavzulami o pravicah ter poln parlamentarni in sodni nadzor (Council of Europe). Nobena od petih vlad ni javno pokazala, da je te pogoje izpolnila.

Svet Evrope, evropska institucija za varstvo človekovih pravic, ki je ločena od EU, ne more vložiti veta na nacionalno politiko. Evropsko sodišče za človekove pravice pa lahko z nujnimi ukrepi ustavi posamezne odstranitve, kadar bi osebi grozilo neposredno tveganje mučenja ali nečloveškega ravnanja (ECtHR Rule 39). Tudi v pravu EU ostaja načelo nevračanja, torej absolutna prepoved pošiljanja človeka v kraj, kjer mu grozita mučenje ali smrt, izvršljivo pred nacionalnimi sodišči in Sodiščem EU (FRA case note on C-431/24). Ministri lahko podpišejo sporazume. Sodišča lahko ustavijo odstranitve. Pravna dolžnost ostane pri državi, ki človeka deportira.

Grčija preizkuša verodostojnost varovalk

Grčija pokaže razkorak med političnim zagovarjanjem in dosedanjo prakso. Atene podpirajo centre za vračanje, hkrati pa so država članica, v kateri je urad Frontexa za temeljne pravice odprl največ preiskav zaradi možnih kršitev pravic migrantov (Le Monde, To Vima). Atene očitke zavračajo. Vprašanje pa ostaja očitno: če so varovalke napete že na ozemlju EU, kaj se zgodi, ko se postopki preselijo v državo s šibkejšim institucionalnim nadzorom?

Vzorec po Evropi je podoben. Vlade lahko politično razpravo o migracijah premaknejo zunaj Evrope hitreje, kot lahko tja premaknejo pravno odgovornost. Centri za vračanje notranjim ministrom rešujejo problem vidnosti. Imajo politični zagon. Nimajo pa podatkov, ki bi pokazali, da prinašajo več vračanj kot obstoječi postopki, niti zasnove, ki bi jo sodišča sprejela pri večjem obsegu. O tem bo odločal ta dokaz, ne pismo komisarja.