Pet držav EU utrjuje azilne zapore

Od finske meje z Rusijo prek baltskih mej z Belorusijo do nemških schengenskih kontrol pet članic Evropske unije omejuje, kdo lahko na meji zaprosi za azil. Poljski sejm je omejitve na meji z Belorusijo podaljšal še za 60 dni; gre za zadnje podaljšanje ukrepov, ki jih je Varšava prvič uvedla leta 2025 (RMF24, VisaHQ News). Poljska oblasti te poti ne obravnavajo kot običajne migracije, temveč kot belorusko hibridno operacijo. Podobne režime na vzhodnih mejah uporabljajo Litva, Latvija in Finska. Nemčija pa z druge strani nadzira notranje schengenske meje in ima pooblastila za zavračanje prosilcev za azil.

Vsaka država ukrepa na drugačni pravni podlagi. Med seboj se ne usklajujejo. Nobena institucija EU pa doslej ni javno presodila, ali ti režimi še ostajajo znotraj evropskega prava.

Vzhodna meja

Baltske države kažejo, kako se začasni krizni odzivi spremenijo v stalni način upravljanja meje.

Litva nadzor meje razume kot samoobrambo pred beloruskim hibridnim pritiskom. Mejni organi so do začetka julija 2026 zavrnili 888 neregularnih migrantov, od začetka krize leta 2021 pa več kot 25.000, poroča LRT. Nadaljevanje izrednih razmer na državni ravni mejnim službam daje razširjena pooblastila, da vstop zavrnejo brez običajne obravnave prošnje za azil.

Latvija je izredni režim skoraj spremenila v redno upravo. Okrepljene ukrepe na meji je podaljšala do konca leta 2026 in za njihovo izvajanje namenila dodatnih 1,7 milijona evrov (1188.lv). Leta 2025 je ustavila 12.046 poskusov prehoda meje, humanitarni vstop pa dovolila 31 ljudem (BB.lv). Pravna podlaga ni azilni postopek, temveč zakonodaja o varovanju meje. S tem se izhodišče sistema premakne: najprej preprečiti prehod, ne najprej slišati prošnje.

Finska je v svoj režim vgradila več varovalk kot sosednje države. Začasni mejni zakon dovoljuje zavračanje ljudi na meji z Rusijo, kadar vlada ugotovi, da sovražna država migracije uporablja kot orodje pritiska. Zakon hkrati določa časovne omejitve in izjeme za otroke, invalide ter ljudi, ki bi jim grozila mučenje ali smrt (Finlex, Eduskunta). Amnesty Finland kljub temu trdi, da zakon krši mednarodne obveznosti, ker kot izhodišče postavlja zavrnitev, ne individualno presojo (Amnesty Finland).

Nemčija isto mejo nadzira z druge strani

Varnostna logika se je z zunanje meje preselila tudi na notranje meje EU. Berlin od septembra 2024 nadzira vse kopenske meje. Od maja 2025 lahko na teh mejah zavrne tudi ljudi, ki zaprosijo za azil. Notranji minister Alexander Dobrindt trdi, da so ukrepi preprečili več kot 32.000 nezakonitih vstopov (Deutschlandfunk, DW).

Nemška sodišča so ukrepom že postavila meje. Upravno sodišče v Münchnu je leta 2025 več kontrol ocenilo kot nezakonite, ker dejansko trajne kontrole ne morejo veljati za začasne izjeme od schengenskih pravil, ki sicer omogočajo prosto prehajanje notranjih meja EU (Tagesschau). Poljska je kontrole na isti meji uvedla julija 2025 (Auswärtiges Amt). Državi zdaj isto mejo nadzirata vsaka s svoje strani, ker nobena več ne zaupa običajnemu schengenskemu režimu, da lahko obvladuje tveganje.

Kdo nadzira izjemo?

Migracijski in azilni pakt EU iz leta 2024 je državam članicam dal formalno pravno podlago za omejevanje dostopa do azila, kadar sovražni akter migracije uporablja kot sredstvo pritiska. Uredba to imenuje »instrumentalizacija« (Uredba (EU) 2024/1359). Toda pakt predvideva začasna in pogojena odstopanja od običajnih pravil, ne dovoljenja za zaprtje dostopa do azila. Pravo EU še vedno zahteva, da države ljudem omogočijo vložitev prošnje za zaščito na meji in jo individualno obravnavajo (Direktiva 2013/32/EU). Sodišče Evropske unije je Madžarsko že obsodilo, ker je dostop do azila v praksi skoraj onemogočila (CJEU C-808/18).

Mejo med zakonitim kriznim ukrepom in zavračanjem ljudi brez realne možnosti, da zaprosijo za zaščito, bi lahko pokazali podatki, ki jih nihče ni objavil: koliko ljudi, ki so jih zajele poljske omejitve, je zaprosilo za azil, koliko jih je dobilo individualno presojo in koliko jih je bilo sprejetih zaradi ranljivosti. Pet članic zdaj vsaka zase gradi odgovor na isto vprašanje. Evropska komisija teh režimov ne more več obravnavati kot ločenih nacionalnih izjem, ko pa skupaj že tvorijo regionalni model upravljanja meje.