Pet članic EU brez gostiteljice

Danska, Nemčija, Nizozemska, Avstrija in Grčija so se 4. septembra v Köbenhavnu dogovorile o skupnem modelu za pošiljanje zavrnjenih prosilcev za azil v centre zunaj Evropske unije. Prve premestitve naj bi se po njihovih načrtih začele do konca leta 2027. Pet vlad je dogovor predstavilo kot preboj. Toda ključna stran vsakega takšnega dogovora, država, ki bi ljudi dejansko sprejela, ni podpisala ničesar, ni bila javno imenovana in ni potrdila pogojev (Euractiv, WCAX/AP).

Kot smo poročali v četrtek, se je peterica ministrov usklajevala že od avgusta. Köbenhavnski sestanek je zato pomenil premik od političnega gesla k skupnim operativnim načelom, ne pa še od načel k delujočemu centru.

Tri načela, nobenega naslova

Dogovorjeni okvir temelji na treh zavezah: centri naj bi zmanjšali nedovoljene migracije in oslabili tihotapske mreže; delovati bi morali v skladu s pravom EU, mednarodnimi obveznostmi in človekovimi pravicami; korist naj bi imela tudi država gostiteljica (Berlingske, Kleine Zeitung). Nizozemska delegacija je predvidene centre opisala kot odprte ustanove, v katerih bi stanovalci lahko živeli in delali, ne kot centre za pridržanje (NRC).

Vsak minister je govoril o hitrosti. Danski minister Morten Bødskov je dejal, da Danska pričakuje pripravljenost za prve premestitve do konca leta 2027. Nemški Alexander Dobrindt želi dogovor še letos. Avstrijski Gerhard Karner bi rad vsaj eno državo gostiteljico določil do konca leta 2026 (UIM Denmark, DW, Heute). Nobeden od teh rokov še nima diplomatske podlage. Ruanda je potrdila obisk delegacije petih držav in nadaljevanje pogajanj, časovnice pa ni navedla (Euractiv). Uganda se omenja kot možna kandidatka, vendar javne potrditve ni. Evropska komisija je bila v Köbenhavnu navzoča kot opazovalka, ne kot pogajalka: Bruselj spremlja proces, pogajalsko tveganje pa je v celoti na prestolnicah (EC Audiovisual).

Pravo dopušča premestitve, ne pa odmika od odgovornosti

Centri bi delovali na podlagi nove uredbe EU o vračanju, ki jo je Evropski parlament, neposredno izvoljeni zakonodajni organ EU, potrdil v začetku leta. Uredba uvaja novo možnost: osebo z izvršljivo odločbo o vrnitvi je mogoče poslati v tretjo državo, tudi če z njo nima nobene povezave. Pogoj je, da se država sprejemnica s tem formalno strinja in izpolnjuje standarde varstva človekovih pravic (European Parliament, SWP). Uredba potrebuje še formalno potrditev nacionalnih vlad v Svetu EU, kjer ministri držav članic odločajo o zakonodaji; to se pričakuje jeseni (Euronews).

Toda fizična premestitev človeka zunaj ozemlja EU ne izbriše obveznosti države pošiljateljice po Listini EU o temeljnih pravicah in Evropski konvenciji o človekovih pravicah (SWP, EU Migration Law Blog). Noben dogovor še ne določa, kdo ima dejanski nadzor nad osebami, kdo vodi nadaljnjo vrnitev, če država izvora sprejem še naprej zavrača, in kaj se zgodi, če država gostiteljica krši varovala. Bødskov je dejal, da bi centre nadzorovali Mednarodna organizacija za migracije (IOM) in Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR). AP je ugotovil, da UNHCR podrobnosti ni prejel, IOM pa je sporočil, da so pogovori še raziskovalne narave (WCAX/AP).

Danska ima še posebno težavo. Zaradi dolgoletnega izvzetja na področju pravosodja v pravu EU model politično podpira, a mora pred uporabo uredbe o vračanju sprejeti ločen pravni korak. To je ovira, s katero se druge štiri države iz skupine ne srečujejo (European Parliament Denmark).

Vsi podobni primeri opozarjajo na isto vrzel

Politika odgovarja na dejanski problem. Podatki Eurostata kažejo, da so države EU leta 2024 izdale 453.000 odločb o zapustitvi ozemlja, izvedle pa le 110.000 vrnitev v države zunaj EU. Po oceni Evropske komisije je stopnja vračanja leta 2025 dosegla 28 odstotkov, največ v desetletju, a to še vedno pomeni, da so skoraj trije od štirih ljudi z odločbo o vrnitvi ostali (EPRS).

Toda vsi bližnji precedensi kažejo, da je razdalja med ambicijo in izvedbo velika. Italijanski dogovor z Albanijo je od marca 2025, ko so tamkajšnje zmogljivosti preuredili v centre za vračanje, zajel približno 500 ljudi, čeprav je bil prvotni cilj 3.000 na mesec (Euronews, Pagella Politica). Britanski načrt z Ruando je prinesel štiri prostovoljne premestitve, nato pa so ga opustili, potem ko je vrhovno sodišče ugotovilo resno tveganje nevračanja, torej pošiljanja ljudi nazaj v nevarnost. Amnesty International je opozoril, da bi centri v Ruandi ali Ugandi zaradi dokumentiranih razmer na področju človekovih pravic v obeh državah lahko postali »krute črne luknje« (Amnesty).

Francija in Španija kažeta, kje so meje koalicije med večjimi državami EU. Emmanuel Macron je zakonodajo označil za neučinkovito in neskladno z evropskimi vrednotami. Španski premier Pedro Sánchez je zunanje centre za vračanje zavrnil kot »trampantojo«, optično prevaro, pri kateri je več videza kot vsebine (Le Monde, Euronews Spain).

Pet vlad ima zdaj model, časovnico in niz načel. Nima pa še pripravljene države gostiteljice, finančnega načrta, nadzornega režima ali pravil, ki bi prestala sodni preizkus. Brez tega je köbenhavnski model še vedno predvsem pogajalski osnutek.