Pet vlad preizkuša ugandsko vozlišče

Pet evropskih vlad želi nadzor nad migracijami deloma premakniti zunaj ozemlja EU, pri čemer politično povezujejo obravnavo azilnih prošenj v tretjih državah in vozlišča za vračanje. Toda politika, ki jo dejansko pripravljajo, je ožja, pravno omejena in še brez dokaza, da lahko deluje.

Avstrijski notranji minister Gerhard Karner in danski minister za migracije Morten Bødskov sta se prejšnji teden srečala na Dunaju ter skupno delo predstavila kot projekt, ki ga podpirajo še Nemčija, Nizozemska in Grčija (OTS/BMI). Nemčija in Nizozemska dodajata politično težo dveh velikih članic EU. Grčija kot najbolj izpostavljena jugovzhodna zunanja meja Unije pa daje pobudi frontno verodostojnost, ki je Dunaj in Köbenhavn sama ne moreta zagotoviti.

O čem bo Köbenhavn dejansko razpravljal

Dansko ministrstvo napoveduje, da bo Bødskov 4. septembra v Köbenhavnu gostil ministre vseh petih držav. Tema bodo centri za vračanje zunaj EU za ljudi, ki so jim pristojni organi že zavrnili zaščito in nimajo zakonite pravice do bivanja (dansko ministrstvo za priseljevanje). Enak obseg opisujejo tudi danski mediji: odhodni centri za tujce brez zakonitega prebivanja, ne sistem, v katerem bi tretja država odločala o azilnih prošnjah na prvi stopnji (Copenhagen Post/Ritzau).

Najbolj napreden možni partner je Uganda. Po medijskih poročilih naj bi bil do leta 2027 mogoč pilotni projekt za 5.000 do 10.000 ljudi (EUobserver, ProtoThema).

Razlika med obema politikama je bistvena. Obravnava azilnih prošenj zunaj EU pomeni, da se o tem, kdo izpolnjuje pogoje za status begunca, odloča na tujem ozemlju. Vozlišča za vračanje pridejo na vrsto šele po tem, ko je bila zaščita že zavrnjena in je bila izdana odločba o vrnitvi. Nova uredba EU o vračanju, ki jo je Evropski parlament, neposredno izvoljeno zakonodajno telo Unije, potrdil junija, državam članicam dovoljuje premestitev oseb s pravnomočno odločbo o vrnitvi v tretjo državo, ki v to privoli, če ta spoštuje človekove pravice in načelo nevračanja, po katerem države ljudi ne smejo pošiljati tja, kjer bi jim grozilo preganjanje (Evropski parlament). Parlament je odprl pravno možnost, vlade pa morajo še zagotoviti sporazume z državami gostiteljicami in mehanizem izvrševanja. Kot smo poročali ob sprejetju uredbe (To Brief), zakon dovoljuje koncept, ne rešuje pa najtežjega dela.

Karnerjevo politično uokvirjanje to mejo zabrisuje. Avstrija postopke za obravnavo azilnih prošenj zunaj Evrope zagovarja od pomladi 2022, zdaj pa oba tira združuje pod isto oznako (OTS/BMI). Zaradi te združitve projekt zveni širše in odločnejše, kot kaže tisto, kar se je pet vlad za zdaj dejansko dogovorilo razvijati.

Italija kaže razkorak med političnim signalom in sistemom

Italijanski centri v Albaniji so edini obstoječi evropski poskus zunanjih migracijskih zmogljivosti. Notranji minister Matteo Piantedosi je trdil, da so leta 2025 omogočili 100 repatriacij, in vztrajal, da bodo po polnem zagonu »postali model za Evropo« (Il Fatto Quotidiano). Italijanska sodišča so Rimu preprečila uporabo centrov po prvotnem načrtu, saj so blokirala pospešene azilne postopke, vezane na razglasitve varnih držav. Vlada je zato objekt v Gjadëru preoblikovala v center za pridržanje, ne več v kraj za obravnavo azilnih prošenj (Pagella Politica). Britanska shema z Ruando je propadla iz sorodnega razloga: vrhovno sodišče je presodilo, da ruandski azilni sistem ustvarja resnično tveganje, da bi ljudi od tam poslali naprej v preganjanje (UK Supreme Court). Sto vrnitev (Il Fatto Quotidiano) ob retoriki za celotno celino ni dokaz delujočega modela. Kaže predvsem, da politika prehiteva operativno izvedbo.

Bruselj ni za mizo

Evropska komisija je 13. avgusta jasno povedala, kje stoji. Njen predstavnik Guillaume Mercier je dejal, da Komisija ni vključena v razprave o Ugandi, da ne pozna nobenega konkretnega predloga in da bo »zrele predloge« presojala šele, ko jih bo prejela (Komisija). Ta razdalja je pomembna, ker uredba o vračanju daje načelno pravno podlago, ne pa delujočega sistema. Ne zagotavlja sporazuma z državo gostiteljico, učinkovitega pravnega varstva za ljudi, pridržane v Ugandi, neodvisnega nadzora ali rešitve temeljne težave: če država izvora zavrnjene osebe noče sprejeti nazaj, premestitev v Ugando zgolj preseli pridržanje, ne zagotovi pa vrnitve (CEPS).

Tudi najmočnejši javni argument Danske za takšna vozlišča je predvsem političen in odvračalen, ne empiričen. Avgustovske napovedi danske politike so poudarjale zapestnice GPS in strožje spodbude za repatriacijo, torej orodja, ki delujejo na danskem ozemlju, ne pa dokazov, da zunanji centri povečujejo število vrnitev (dansko ministrstvo za priseljevanje). Pet vlad ima politično koalicijo, ne pa še operativnega sistema vračanja. Köbenhavnsko srečanje bo pokazalo, ali lahko imenujejo državo gostiteljico, oblikujejo izvršljive pogoje in dokažejo, da vozlišča za vračanje rešujejo problem ponovnega sprejema, zaradi katerega zavrnjeni prosilci ostajajo v Evropi.