Pet sil prevzema evropsko varnostno pobudo

Voditelji Francije, Nemčije, Italije, Poljske in Združenega kraljestva so se 24. junija 2026 v Berlinu usklajevali o evropski varnosti pred vrhom Nata v Ankari 7. in 8. julija. Generalni sekretar Nata Mark Rutte se jim je pridružil po videopovezavi iz Washingtona, kjer se je pravkar srečal z Donaldom Trumpom (Bundesregierung, Euronews). Srečanje je E5, neformalno skupino petih največjih evropskih vojaških sil brez formalnega položaja v EU ali Natu, prvič premaknilo z ravni obrambnih ministrov na raven voditeljev. Berlin je bil poskus petih prestolnic, da prevzamejo usmerjanje evropske varnosti, hkrati pa priznanje, da vsaka od njih »močnejšo Evropo« razume nekoliko drugače.

Pet zastav, tri vizije

Skupna izjava je zajela obrambno porabo, industrijsko sodelovanje in podporo Ukrajini (Elysée, UK Government). Besedilo je bilo usklajeno. Politični interesi pod njim precej manj.

Kancler Friedrich Merz je vrh gostil zato, da bi pred Ankaro oblikovali skupno izhodišče. Hkrati je želel razširiti stari vzorec E3, v katerem so Pariz, Berlin in London evropsko varnost urejali predvsem med seboj, ter vanj vključiti Rim in Varšavo. Obe prestolnici sta nasprotovali temu, da ostajata zunaj (Le Figaro, Deutschlandfunk).

Najostrejše razlike so prav znotraj tega soglasja. Nemčija želi, da Evropa naredi več znotraj Nata, ne mimo njega: več denarja in več sil za obstoječe zavezniške strukture. Francija ta okvir javno sprejema, vendar E5 razume tudi kot orodje za večji evropski nadzor nad obrambno industrijo, vojaškim delovanjem in poveljevanjem. Poljska želi Združene države trdno vezati na odvračanje na vzhodnem krilu in se pogaja za stalno ameriško oporišče na svojem ozemlju (DW). Italijanski cilj je, kot ga je predstavila premierka Giorgia Meloni, preprostejši: biti v prostoru, kjer se odloča (Il Fatto Quotidiano).

E5 lahko usklajuje stališča, pošilja politične signale in ustvarja pritisk. Toda Nato to še vedno pretvarja v zavezniško načrtovanje, ZDA še vedno nadzirajo ključne zmogljivosti, kot sta zračna obramba in obveščevalna podpora, obrambna podjetja pa odločajo o dejanski industrijski izvedbi. Ta veriga pristojnosti je pomembna, ker se je najambicioznejši preizkus francosko-nemškega sodelovanja zlomil le nekaj tednov pred Berlinom.

Opozorilo FCAS

FCAS/SCAF, sistem bojnega letalstva nove generacije, ki naj bi združil letala s posadko in daljinsko vodene brezpilotne sisteme, je propadel, ker se Dassault in Airbus nista dogovorila o nadzoru nad zasnovo, intelektualno lastnino in izvozom (The Guardian, ICDS). To je najmočnejši protiargument retoriki E5 o sodelovanju. Berlin in Pariz se lahko dogovorita o sklepni izjavi. Nista pa se mogla dogovoriti, kdo bo izdelal letalo.

EU je že odprla denar za spodbujanje skupnih naročil. Instrument SAFE, Security Action for Europe, ponuja do 150 mrd. evrov posojil za obrambo, pri čemer pravila zahtevajo evropski izvor vsebine (European Commission). A denar sam ne reši problema FCAS. Skupna proizvodnja še vedno zahteva dogovor med vladami in podjetji o tem, kdo kaj nadzoruje. Po poročanju Euperspectives je za sredstva SAFE zaprosilo 19 držav, končani pa so bili le trije operativni dogovori (Euperspectives).

Kaj bodo dejansko storile ZDA

Ruttejeva pot iz Washingtona v Berlin je bila premišljena. Zaveznicam je sporočil, da so evropske članice Nata in Kanada leta 2025 za obrambo namenile več kot 90 mrd. dolarjev več kot leto prej (Atlantic Council). Potrdil je tudi, da so ZDA zmanjšale del napovedanih prispevkov sil za Natovo načrtovanje in da Evropejci že zapolnjujejo dele nastale vrzeli (NATO).

Rutte posreduje pri praktični menjavi: Evropa plača več in naredi več, da ohrani ameriško zavezanost. V javnosti pa ni dokazov o zavezujočem ameriškem jamstvu za konkretne enote, podporne zmogljivosti ali operativno pomoč v zameno (Politico). 5. člen, Natova klavzula o kolektivni obrambi, pravno ostaja nedotaknjen. Tveganje ni, da bi Washington razveljavil pogodbo. Tveganje je, da bi jo izpolnjeval počasi, ozko ali pod svojimi pogoji: z odlašanjem pri odločitvah o oporiščih, zadrževanjem sprostitve zalog ali pogojevanjem namestitve sistemov Patriot.

Odsotnost Španije kaže novo hierarhijo. Madrid je četrto največje gospodarstvo v EU, vendar E5 izbira po vojaški teži in bližini grožnje na vzhodnem krilu, ne po institucionalnem položaju v Uniji (Antena 3, Euronews Spain). To bo vplivalo na to, katere države bodo oblikovale Natovo načrtovanje in katera varnostna zaznava bo prevladala.

Vrh v Ankari bo čez dva tedna pokazal, ali se usklajevanje E5 lahko prevede v zavezniške zaveze. Težje vprašanje pa je, ali lahko pet prestolnic zgradi evropski steber Nata, v katerem bi Evropejci nosili večji del vojaškega bremena, če se ne morejo dogovoriti niti o tem, kdo bo zasnoval njegovo orožje.