Pet držav cilja na vračanja leta 2027

Danska, Nemčija, Avstrija, Nizozemska in Grčija so se 4. septembra v Københavnu dogovorile o načelih za pošiljanje zavrnjenih prosilcev za azil v centre zunaj Evrope. Postavile so tudi časovni cilj: dogovor s partnersko državo okoli novega leta, prve premestitve pa do konca leta 2027. Toda po mesecih pogovorov, obiskov delegacij in ministrskih turnej nobena država gostiteljica ni podpisala ničesar. Srečanje v Københavnu je ministre približalo pogajanjem o konkretnem dogovoru, ni pa ga prineslo.

Tri načela, nobene pogodbe

Pet ministrov je potrdilo tri vodilna načela: centri naj bi zmanjšali nedovoljene migracije in nevarna prečkanja meja, spoštovali pravo EU in mednarodno pravo, vključno s človekovimi pravicami, ter nastali v okviru vzajemno koristnih partnerstev z državami zunaj EU (SN, Kleine Zeitung). Nizozemski minister Bart van den Brink je govoril o odprtih objektih, v katerih bi ljudje lahko delali, ne o centrih za pridržanje. Avstrijski notranji minister Gerhard Karner je skupino označil za »die Umsetzer«, izvajalce, in zahteval vsaj eno partnersko državo do konca leta (Heute). Karnerjeva oznaka pove več o politični ambiciji kot sam dogovor o izvedbi.

Na novinarski konferenci niso imenovali nobene države gostiteljice. Javna iskanja so se zožila na govorice in zanikanja. Ruandski zunanji minister je za AFP potrdil, da so evropski predstavniki konec avgusta obiskali Ruando in da pogajanja potekajo, vendar ni navedel ne podrobnosti ne časovnice (Euractiv). Uganda, o kateri se je prej poročalo kot o eni najverjetnejših kandidatkah, naj bi bila morda že izločena: nizozemsko zunanje ministrstvo je sporočilo, da je sodelovanje s Kampalo zamrznjeno zaradi represije, povezane z volitvami (n-tv). Nobena od obeh držav se javno ni zavezala k dogovoru.

Pravo pušča ključna vprašanja odprta

Najtežje vprašanje, kdo je odgovoren za posameznika po premestitvi, so vlade potisnile v najmanj pregleden del postopka: v prihodnje dvostranske dogovore, ki jih javnost še ni videla.

Pet vlad poskuša izkoristiti pravno pot, ki šele nastaja. Evropski parlament je 17. junija z 418 glasovi proti 218 potrdil novo uredbo EU o vračanju, ki starejša pravila nadomešča z določbami, ki izrecno dopuščajo premestitve zavrnjenih migrantov v centre v tretjih državah (European Parliament). Mladoletniki brez spremstva so izključeni. Družine z otroki niso, kar je kritiziral Evropski svet za begunce in izgnance, saj jih je izključeval tudi prvotni predlog Evropske komisije (ECRE).

Uredba še čaka na formalno sprejetje v Svetu, kjer jo morajo potrditi vlade držav članic, in na objavo. Tudi ko bo začela veljati, bo od držav gostiteljic zahtevala spoštovanje človekovih pravic in načela nevračanja, po katerem nikogar ni dovoljeno poslati tja, kjer bi mu grozila preganjanje ali mučenje. Ne določa pa, kdo skladnost presoja in po katerih merilih (EU Law Analysis). Komisar Sveta Evrope za človekove pravice je opozoril, da bi morale premestitve vključevati obvezne ocene tveganja, zavezujočo pravno podlago, učinkovita pravna sredstva, omejitve pridržanja in neodvisni nadzor v vsaki fazi postopka (Council of Europe).

Nemški inštitut SWP meni, da mora država pošiljateljica ostati pravno odgovorna, dokler se za vsakega posameznika posebej ne preveri trajnostna rešitev, ne zgolj primernost centra kot celote (SWP). Københavnska načela o tem molčijo. Odgovor naj bi dali dvostranski sporazumi.

Koalicija z nasprotniki in nadzorom na papirju

Zamisel ima politično podporo: 19 voditeljev držav EU je junija podpisalo izjavo, ki poziva k rešitvam v tretjih državah (Euronews). Francija in Španija ji odkrito nasprotujeta. Emmanuel Macron je dejal, da še ni videl takega centra, ki bi deloval, in da bo nasprotoval financiranju centrov v Afriki iz proračuna EU. Španski premier Pedro Sánchez je koncept označil za »trampantojo«, zavajajočo iluzijo (Le Monde). Evropska komisija je novinarjem 13. avgusta povedala, da v pogajanja ni vključena in da ne pozna konkretnega predloga za center v kateri koli določeni državi (European Commission).

Veriga pristojnosti je zato razdeljena. Pet vlad lahko samo sklepa dvostranske dogovore, Svet mora še dokončati uredbo EU, sodišča lahko presojajo posamezne odstranitve, nadzornih organov pa ni mogoče predstavljati kot nadzornikov, dokler se sami s tem ne strinjajo. Pri tej zadnji točki je danski minister Morten Bodskov dejal, da bosta centre nadzorovala Mednarodna organizacija za migracije in Visoki komisariat Združenih narodov za begunce. UNHCR je za AP povedal, da mu niso predstavili podrobnosti. IOM je sporočil, da odločitev še ni sprejeta in da so pogovori še raziskovalni (WCAX/AP). Ministri torej napovedujejo nadzor, za katerega nadzorne organizacije pravijo, da ga niso sprejele.

København je prinesel časovnico in načela, ki jim je abstraktno težko oporekati. Ni pa prinesel tistega, od česar bo projekt dejansko odvisen: države gostiteljice, pripravljene podpisati sporazum, odgovornostne strukture, ki bi prestala sodno presojo, in dokazov, da premestitev ljudi v tretjo državo vodi v več vračanj, ne le v manj vidno čakanje. Dokler »izvajalci« ne imenujejo države in objavijo pogojev, še vedno izvajajo predvsem zamisel.