Pet držav išče ruandsko rešitev

Migracijska politika EU se že leta zatika pri isti točki: države izdajajo odločbe o vrnitvi, a jih pogosto ne morejo izvršiti, ker države izvora ne sodelujejo, ker ni zanesljivih osebnih dokumentov ali ker se iztečejo roki za pridržanje. Notranji ministri Nemčije, Avstrije, Danske, Grčije in Nizozemske se bodo 4. septembra sestali v Köbenhavnu, da bi preizkusili rešitev, ki je doslej ni uspelo izpeljati še nobeni evropski vladi: center zunaj Evrope, v katerem bi pred deportacijo pridržali ljudi, ki so v azilnem postopku že dokončno izgubili pravico do bivanja. Skupina se imenuje die Umsetzer, izvajalci, kot najresnejša kandidatka pa se omenja Ruanda (Spiegel, UIM).

Pogovori potekajo, podpisa še ni

Skupina se je po juliju premaknila hitro. Avstrijski notranji minister Gerhard Karner je potrdil delovno skupino petih držav in napovedal cilj, da bi partnersko državo določili do konca leta (OTS/BMI). Nemški in avstrijski uradniki pogovore priznavajo, vendar partnerske države ne želijo imenovati, ker naj bi jih zavezoval dogovor o zaupnosti (n-tv). To tišino je prekinila Ruanda: vladna predstavnica Yolande Makolo je v začetku avgusta dejala, da pogovori potekajo, odločitev pa še ni sprejeta (ECRE).

Javno niso znani ne memorandum o soglasju ne finančni dogovor ne podpis države gostiteljice (Jux.news). Evropska komisija pri pogovorih ne sodeluje.

To ni britanski model

Razlika do spodletelega britanskega načrta z Ruando je pomembna. London je želel prosilce za azil poslati v Kigali, kjer bi obravnavali njihove prošnje. Model petih držav je zastavljen drugače: o azilu bi še naprej odločali v Evropi. V zunanjem vozlišču bi pridržali ljudi, katerih prošnje so že zavrnili in ki nimajo več pravice ostati, dokler jih ne bi odstranili v države izvora (ZEIT, Copenhagen Post).

Nova zakonodaja EU o vračanju, ki jo je junija podprl Evropski parlament, neposredno izvoljeno zakonodajno telo EU, bi državam omogočila premestitev zavrnjenih migrantov v tretjo državo pred njihovo vrnitvijo domov (European Parliament). To petim državam odpira pravno možnost za takšen model.

Politični račun je jasen. Če bi ljudi pridržali zunaj Evrope, bi vlade po tej logiki pridobile čas za urejanje dokumentov in dogovorov z državami izvora. Toda ta mehanizem deluje le, če se hkrati premakne tudi najtrši del postopka: pripravljenost držav izvora, da svoje državljane sprejmejo nazaj.

Italija in Albanija kažeta sodno oviro

Najbližji precedens so italijanski centri za pridržanje v Albaniji, njihova izkušnja pa govori v prid previdnosti. Med oktobrom 2024 in januarjem 2025 so italijanska sodišča večkrat zavrnila potrditev pridržanj, zato so se premestitve ustavile že po treh operacijah (Adnkronos). Po preoblikovanju modela leta 2025 so imeli po navedbah Amnesty International neodvisni opazovalci še vedno težave z dostopom do centra v Gjadëru, organizacija pa je dokumentirala resne pomisleke glede pravic pridržanih (Amnesty Italia).

Ruandsko vozlišče bi bilo izpostavljeno enakemu sodnemu nadzoru. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice od države pošiljateljice zahteva presojo, ali posamezniku v Ruandi grozi preganjanje, nato pa še presojo tveganja pri morebitni nadaljnji odstranitvi iz Ruande v njegovo domovino. Če sodišče katero od teh presoj oceni kot pomanjkljivo, se premestitev ustavi. Pravo EU poleg tega zagotavlja dostop do sodnika pred odstranitvijo, zato lahko vsak posamezen primer postane ovira.

Raziskovalni center CEPS težavo povzame neposredno: centri zunaj Evrope sami po sebi nikogar ne deportirajo. Ljudi premaknejo dlje od evropske javnosti in nadzora, medtem ko glavno ozko grlo, pripraviti države izvora do ponovnega sprejema, ostane nespremenjeno (CEPS).

Kaj lahko prinese København

Pobuda petih držav je stvarna. Vodijo jo imenovani ministri, Ruanda je potrdila stike, Danska pa je določila datum sestanka. To jo postavlja onkraj običajnih izjav o »preučevanju možnosti«. Toda ruandsko vozlišče lahko pridržanje premakne zunaj Evrope, ne more pa samo ustvariti sodelovanja držav, ki že zdaj zavračajo sprejem ljudi, odstranjenih iz Evrope. Sodišča in neodvisni nadzorniki lahko model ustavijo, še preden se pokaže, ali rešuje osnovni problem. København lahko 4. septembra proizvede prošnjo Ruandi. Ne more pa odpraviti ovir, ki so doslej blokirale deportacije iz Berlina, Dunaja in samega Köbenhavna.