Desetletni francoski donos nad italijanskim

Francija si je za deset let za kratek čas izposojala dražje kot Italija, Grčija ali Španija. Donosnost francoskih desetletnih državnih obveznic, torej letni donos, ki ga vlagatelji zahtevajo za posojanje denarja Parizu za desetletje, je 17. avgusta dosegla približno 4,05 odstotka, največ po letu 2009 (Boursorama/Reuters, LSE). Italijanska primerljiva donosnost je bila pri približno 4,0 odstotka, grška pri 3,88 odstotka (Minkabu FX). V času krize evra je bilo razmerje obrnjeno. En trgovalni dan še ne pomeni trajnega preobrata, je pa jasen signal: vlagatelji Franciji zdaj zaračunavajo višjo premijo za tveganje kot državam, ki so jih nekoč imeli za precej bolj tvegane.

Globalni val s francoskim tokom

Dolgoročni stroški zadolževanja rastejo skoraj povsod. Tudi donosnost nemških desetletnih obveznic je dosegla najvišjo raven v 15 letih, zvišale pa so se še obrestne mere v ZDA, na Japonskem in v Združenem kraljestvu (Guardian). Del francoske štiriodstotne donosnosti zato pojasni širši premik na svetovnih trgih obveznic.

Bolj čist francoski signal je razmik med francoskimi in nemškimi stroški zadolževanja, ker primerja državi pri isti ročnosti. Ta razmik se je s približno 74 do 79 bazičnih točk konec julija povečal na 84 bazičnih točk 17. avgusta, s čimer je presegel italijanskih 77 bazičnih točk (Boursorama/Reuters, France Epargne). Bazična točka je stotinka odstotne točke. Vlagatelji torej Franciji poleg splošnega dviga obrestnih mer pripisujejo še posebno, domače tveganje.

Kako višje obresti vstopijo v proračun

Štiriodstotna donosnost ne podraži čez noč celotnega francoskega dolga, ki znaša 3.536 mrd. evrov (INSEE, Eurostat). Večina obstoječih obveznic je bila izdana po nižjih obrestnih merah in se v proračunskem smislu podraži šele takrat, ko zapade in jo mora država nadomestiti z novo izdajo. Povprečna ročnost francoskega dolga, približno osem let (AFT), zato upočasni prenos višjih tržnih donosnosti v javne finance.

Pritisk je kljub temu že viden. Francoska zakladnica je za leto 2026 predvidela 59,3 mrd. evrov plačil obresti (AFT). V prvem četrtletju so se stroški obresti medletno povečali za 37 odstotkov (Le Monde). BNP Paribas ocenjuje, da bi lahko dodatni strošek obresti, če donosnosti ostanejo visoke, pojedel približno 60 odstotkov načrtovanega povečanja izdatkov v letu 2027 (BNP Paribas). To pomeni manj proračunskega prostora za zdravstvo, šolstvo, obrambo ali davčne razbremenitve.

Evropska komisija za Francijo v letu 2026 napoveduje javnofinančni primanjkljaj v višini 5,1 odstotka BDP, dolg pa naj bi se povzpel na 120,2 odstotka BDP (European Commission). Mednarodni denarni sklad je pozval k znižanju izdatkov v vrednosti 0,8 odstotka BDP vsako leto do leta 2029 (IMF). Premier Sébastien Lecornu za leto 2027 cilja primanjkljaj okoli 4,9 odstotka BDP (Le Monde), kar je še vedno precej nad obljubljenimi tremi odstotki.

Kdo v Franciji izgublja proračunski prostor

Ena pot nazaj pod tri odstotke je tisto, kar je Le Figaro opisal kot ponavljajoča se années blanches: leta, v katerih se javna poraba nominalno zamrzne, zato zaradi inflacije realno izgublja vrednost (Le Figaro). Najprej to občutijo javni uslužbenci, če plače ne sledijo cenam. Enako velja za bolnišnice, katerih proračuni vsako leto kupijo manj, in za prejemnike socialnih transferjev, če se prejemki realno tiho zmanjšujejo.

Pritisk se preliva tudi v zasebne žepe. Dopolnilne zdravstvene zavarovalnice so opozorile, da bi lahko država nanje prenesla približno 1,5 mrd. evrov stroškov, ti pa bi se nato prek višjih premij prenesli na zavarovance (Le Memento). Na drugi strani stojijo imetniki obveznic: štiriodstotna francoska državna obveznica je za izdajatelja breme, za kupca pa vir zaklenjenega donosa (Milano Finanza).

Francija pri tem ni osamljen primer. Belgija se letos sooča s približno 1,5 mrd. evrov dodatnih stroškov refinanciranja (BRF), Italija pa se še vedno zadolžuje blizu štirih odstotkov (Il Sole 24 Ore). Toda francoski položaj je postal neprijeten zato, ker je trg ne obravnava več kot varne sredine med Nemčijo in južno Evropo.

Evropska centralna banka ima za neurejene razmere na obvezniških trgih posebno orodje: instrument za zaščito transmisije, ki ji omogoča ciljane nakupe državnih obveznic (ECB). Takšno orodje najbolje deluje, kadar je težava tržna panika, ne pa odziv vlagateljev na proračunske odločitve države. Francija je že v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki ga EU sproži, ko primanjkljaj države preseže tri odstotke BDP (Council of the EU). Zaradi tega se na varovalno mrežo težje sklicuje.

Fitch bo bonitetno oceno Francije pregledal 28. avgusta (France Epargne). Pariz svoje obveznice še vedno lahko prodaja. Vprašanje je, kolikšen del naslednjega proračuna bo moral nameniti plačevanju včerajšnjega dolga.