IMF opozarja na francoski primanjkljaj

5,2 odstotka BDP primanjkljaja (IMF). 3,54 bilijona evrov javnega dolga (Eurostat, INSEE). Donosnost desetletne državne obveznice blizu 4 odstotkov (IG). Mednarodni denarni sklad je 22. julija objavil redni letni pregled francoskega gospodarstva in sporočil oceno, ki je za Pariz neprijetna: razlika med javno porabo in javnimi prihodki se ne zapira (Bloomberg). IMF za leto 2026 napoveduje primanjkljaj v višini 5,2 odstotka BDP, kar je več od vladnega cilja pri 5 odstotkih in skoraj enako kot 5,1 odstotka leta 2025. Javni dolg se je samo v prvem četrtletju povečal za 75,6 mrd. evrov in dosegel 117,6 odstotka BDP. Pred dvema letoma je znašal 112,6 odstotka.

To bi bilo manj nevarno, če bi se Francija še vedno lahko zadolževala poceni. A stroški zadolževanja so se občutno zvišali.

Kako višje donosnosti požirajo proračun

Donosnost francoske desetletne državne obveznice, torej obrestna mera, ki jo vlagatelji zahtevajo za desetletno posojanje denarja francoski državi, je okoli 3,93 odstotka. Razmik do nemških obveznic se je povečal na približno 80 bazičnih točk, kar pomeni 0,8 odstotne točke, potem ko je bil prej bliže 60 bazičnim točkam (FAZ). Trgi Franciji zdaj posojajo opazno dražje.

Ta sprememba se neposredno prelije v proračun. BNP Paribas ocenjuje, da bi ob tako visokih stroških zadolževanja dodatni izdatki za obresti pobrali približno 60 odstotkov načrtovanega povečanja porabe v proračunu za leto 2027 (BNP Paribas). Od vsakih desetih evrov nove porabe, ki bi jih Francija namenila bolnišnicam, šolstvu ali obrambi, bi jih šest končalo pri imetnikih obveznic.

Vlada pritisk priznava. Gospodarski minister Roland Lescure je cilj 5-odstotnega primanjkljaja označil za težko dosegljiv, proračunski minister David Amiel pa je dejal, da bodo poleg že sprejetih 6 mrd. evrov nujnih prihrankov potrebni še dodatni rezi v višini 3 mrd. evrov (Euronext/Reuters). Priporočilo IMF je strožje: do leta 2029 naj bi Francija vsako leto izvedla reze ali zvišanja davkov v vrednosti približno 0,8 odstotka BDP, če se iz izračuna izločijo učinki gospodarskega cikla, kar ekonomisti imenujejo strukturno prilagajanje (IMF). Ker naj bi gospodarstvo letos zraslo le za 0,6 odstotka (Boursorama), bi takšno prilagajanje neizogibno poseglo v storitve, od katerih so ljudje odvisni.

Zakaj euroobmočje spremlja Francijo

Francija je drugo največje gospodarstvo euroobmočja. Višji francoski stroški zadolževanja sami po sebi še ne pomenijo višjih obresti v Madridu ali Rimu. Spreminjajo pa način, kako vlagatelji vrednotijo tveganje v celotnem bloku, in zožujejo manevrski prostor Evropske centralne banke, ki določa obrestne mere za 20 držav euroobmočja.

ECB je leta 2022 vzpostavila zaščitni instrument, s katerim lahko posreduje, kadar napetosti na trgu državnih obveznic začnejo motiti prenos denarne politike (ECB). Francoski razmiki tega instrumenta niso sprožili, vendar se prostor ECB za zniževanje obrestnih mer zmanjša, kadar se pri veliki članici slabša verodostojnost javnih financ.

Francija je od julija 2024 v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, formalnem postopku EU, ki se sproži, kadar primanjkljaj države preseže 3 odstotke BDP. V njem je skupaj s še šestimi članicami (Svet EU). Najostrejša primerjava je Italija. Francoski in italijanski stroški zadolževanja se približujejo, italijanski gospodarski minister Giancarlo Giorgetti pa pričakuje, da bo Italija iz svojega postopka izstopila pred Francijo (Il Messaggero). Za državo, ki se je dolgo zadolževala bliže Nemčiji kot Italiji, ta premik dobro kaže, kako trgi zdaj ocenjujejo francosko fiskalno tveganje.

Razprava o tem, kje naj Francija varčuje, že dobiva konkretno obliko: višje participacije pri zdravstvenih storitvah, nižja povračila za zdravila in ukrepi, ki bi več stroškov prenesli na gospodinjstva z največjimi zdravstvenimi potrebami (Le Figaro). Ekonomist Olivier Blanchard ocenjuje, da bi morala Francija za stabilizacijo dolga za približno 120 mrd. evrov zapreti vrzel med prihodki in odhodki pred plačilom obresti, pri čemer opozarja, da že sam francoski proračunski postopek povečuje tveganje krize (Le Monde).

Francija se pogaja znotraj običajnih fiskalnih pravil EU in ni pred programom finančne pomoči. Ima pa težavo z zaupanjem, zaradi katere odlašanje že postaja dražje. Vsako četrtletje brez popravka povečuje primanjkljaj, zvišuje stroške obresti in sili v ostrejšo izbiro, kdo bo plačal: bolniki z višjimi zdravstvenimi stroški, javni uslužbenci in ustanove z bolj stisnjenimi proračuni ali prihodnji davkoplačevalci z večjim podedovanim dolgom.