Francoski pribitek dosegel 94 bazičnih točk

Pribitek na donosnost francoskih desetletnih državnih obveznic glede na primerljive nemške se je 10. septembra ob koncu trgovanja približal 94 bazičnim točkam oziroma 0,94 odstotne točke. Vlagatelji torej za desetletno posojilo Franciji zahtevajo skoraj odstotno točko višjo letno donosnost kot za posojilo Nemčiji. Razlika je največja po dolžniški krizi v euroobmočju leta 2012 (Le Monde, DHnet).

Donosnosti obveznic so se tisti dan zvišale po vsem euroobmočju, saj so se trgi odzvali na dvig obrestnih mer Evropske centralne banke (ECB) in ceno nafte brent blizu 100 dolarjev za sod. Donosnost nemške desetletne obveznice se je zvišala za približno 5,3 bazične točke, francoske pa po podatkih Reutersa, ki jih povzema Boursorama, za 9,8 bazične točke. Francoski strošek zadolževanja je tako zrasel za približno 4,5 bazične točke več kot nemški, česar ni mogoče pojasniti zgolj s skupnim obrestnim in energetskim šokom.

Zakaj prav Francija

Svet ECB je obrestno mero za odprto ponudbo mejnega depozita, ki določa obresti na denar, ki ga banke čez noč hranijo pri centralni banki, zvišal na 2,50 odstotka (ECB). Ker ECB ne more povečati ponudbe nafte ali plina, skuša z višjimi obrestnimi merami preprečiti, da bi se dražja energija prelila v plače in cene drugega blaga ter storitev. Po septembrskih napovedih ECB je energetska inflacija v euroobmočju avgusta dosegla 14,3 odstotka, potem ko je bila julija 10,3-odstotna (napovedi ECB).

Višje obrestne mere podražijo zadolževanje vseh držav, Francija pa zaradi javnofinančnega položaja plačuje še dodaten pribitek. Evropska komisija je brez novih ukrepov za leto 2026 napovedala francoski javnofinančni primanjkljaj v višini 5,1 odstotka BDP, za leto 2027 pa 5,7 odstotka, medtem ko naj bi dolg presegel 120 odstotkov BDP (Evropska komisija). Ker se primanjkljaj ne zmanjšuje dovolj hitro, vlagatelji tveganje vračunavajo v zahtevano donosnost.

Primerjava z Italijo razliko še jasneje pokaže. Italijanski dolg je večji in znaša približno 138,6 odstotka BDP, vendar se njen primanjkljaj zmanjšuje in je bliže 2,9 odstotka BDP (UPB). Francija se pri desetletnih obveznicah zdaj zadolžuje nekoliko dražje od Italije; do tega obrata je prišlo konec avgusta (Euronews Italia). Italijanski pribitek glede na Nemčijo se je 10. septembra povečal le za približno tri bazične točke, francoski pa za približno 4,5 bazične točke (QuiFinanza). Trgi so torej dodatno tveganje pripisali predvsem Franciji.

Proračunski strošek se kopiči počasi

Francija je za leto 2026 načrtovala rekordnih 310 milijard evrov izdaj srednje- in dolgoročnih obveznic (Agence France Trésor). Vsaka dodatna bazična točka zviša strošek, vendar le pri novih obveznicah, s katerimi država nadomešča zapadle. Povprečna preostala zapadlost francoskega dolga presega osem let, zato so obresti za večino sedanjega dolga še vedno določene po prejšnjih, nižjih merah (francoski senat). Posledice so oprijemljive, vendar se bodo pokazale postopoma, ko bo Francija v prihodnjih letih refinancirala dolg.

Povpraševanje po francoskih obveznicah kljub temu ostaja. Na dražbi 3. septembra je zahtevana donosnost dosegla 4,23 odstotka, potem ko je bila mesec prej 3,90-odstotna, vrednost oddanih ponudb pa je prodano količino presegla za 2,28-krat (Agence France Trésor). Francija je torej obveznice prodala brez težav, vendar dražje. Vlagatelji se ne umikajo s trga, temveč za prevzeto tveganje zahtevajo večje plačilo.

Ni krize, vendar zadolževanje ni več poceni

V letih 2011 in 2012 so pribitki italijanskih in španskih obveznic dosegli od 500 do 650 bazičnih točk, vlagatelji so se bali razpada eura, banke pa so imele težave z dostopom do financiranja (letno poročilo ECB za leto 2012). Francoskih 94 bazičnih točk je povsem drugačen velikostni razred. Dogajanje 10. septembra ni kazalo, da bi Francija izgubljala sposobnost zadolževanja.

Francija plačuje prepoznaven javnofinančni pribitek, vendar njen trg obveznic deluje. Neposredna posledica bo postopno refinanciranje po višjih obrestnih merah, ne pa kriza financiranja. Odprto ostaja vprašanje, ali lahko razdrobljeni parlament pravočasno sprejme znižanje izdatkov ali zvišanje davkov, preden naraščajoči stroški dolga dodatno omejijo manevrski prostor države. Enodnevno gibanje ne dokazuje vzroka za povečanje pribitka in ne pove, kako dolgo bo ta vztrajal, kaže pa, da vlagatelji med državami euroobmočja prav od Francije zahtevajo najbolj prepričljivo pojasnilo javnih financ.