Francoske plačne razpone čaka parlament

Francoski iskalci zaposlitve še ne bodo dobili pravice, da pred prijavo na razpis vidijo plačni razpon. Tudi zaposleni še ne morejo od delodajalca zahtevati podatkov o povprečnih plačah za primerljiva delovna mesta, ločenih po spolu. Minister za delo Jean-Pierre Farandou je 25. avgusta napovedal, da bo predlog zakona za prenos direktive EU o preglednosti plačil na dnevnem redu sveta ministrov, francoske tedenske vladne seje za formalno potrjevanje zakonov, 9. septembra 2026. To bo skoraj tri mesece po roku 7. junija, do katerega bi morala Francija direktivo prenesti v nacionalno pravo (Boursorama/AFP, Les Echos). Zamuda je pomembna zato, ker Francija neenako plačilo že prepoveduje. Manjkajo pa ji praktična orodja, s katerimi bi delavci razliko sploh lahko odkrili, preden gredo na sodišče.

Kaj francosko pravo že ureja in kje utihne

Francija ne začenja iz nič. Delodajalci morajo zagotavljati enako plačilo za enako delo, podjetja z najmanj 50 zaposlenimi pa že objavljajo letni indeks poklicne enakosti, ocenjen do 100 točk, pri čemer rezultat pod 75 sproži obveznost popravljalnih ukrepov (Éditions Tissot, Legifrance). Delavci lahko plačno diskriminacijo izpodbijajo na sodišču, francosko pravo pa že delno obrne dokazno breme: tožnik predstavi dejstva, ki kažejo na diskriminacijo, nato mora delodajalec utemeljiti razliko (Service-Public).

Težava je v informacijah, brez katerih so te pravice težko uporabne. Delodajalcem ni treba kandidatom razkriti plačnega razpona, pri zaposlovanju ni prepovedano spraševati o sedanji plači, zaposleni pa nimajo pravice zahtevati povprečnih plačnih podatkov po spolu za primerljiva delovna mesta (Ogletree Deakins France, Entreprendre.Service-Public). Pravica do enakega plačila obstaja, vendar delavec pogosto nima načina, da bi preveril, ali jo delodajalec spoštuje.

Kaj bi spremenila direktiva

Direktiva EU, o kateri so se države članice dogovorile leta 2023, spreminja predvsem to, katere podatke lahko delavci zahtevajo v dveh ključnih trenutkih (Direktiva (EU) 2023/970).

Pred zaposlitvijo bodo morali delodajalci razkriti plačni razpon za razpisano delovno mesto, kandidatov pa ne bodo smeli spraševati o pretekli plači. S tem se spremeni izhodišče pogajanj: plača se ne veže več na to, koliko je nekdo zaslužil prej, temveč mora delodajalec povedati, koliko je po njegovi oceni vredno konkretno delo (Evropska komisija).

Znotraj podjetja bo lahko vsak zaposleni zahteval zbirne podatke o plačah, ločene po spolu, za zaposlene, ki opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti. Ne gre za plačilne liste poimensko določenih sodelavcev, temveč za povprečja po kategorijah. Če podatki v kateri koli kategoriji pokažejo vsaj 5-odstotno razliko, ki je delodajalec ne more objektivno utemeljiti, bo obvezna skupna ocena z delavskimi predstavniki. Ta postopek prisili vodstvo, da skupaj s predstavniki zaposlenih ugotovi vzroke in se dogovori o popravljalnih ukrepih (Dairia Avocats).

Francoski osnutek bi lahko šel dlje od minimalnih zahtev EU, saj naj bi nekatere obveznosti veljale že za podjetja s 50 zaposlenimi, čeprav direktiva poročanje predvideva od 100 zaposlenih naprej. Sindikati so nižji prag pozdravili, hkrati pa kritizirali počasnejše cikle izračunavanja za manjša podjetja (TPE Actu).

Kdo je izpostavljen in kdo lahko ukrepa

Zamujeni rok ne pomeni, da so vsi francoski delodajalci 8. junija samodejno kršili nove obveznosti. Direktive EU praviloma potrebujejo nacionalni zakon, preden zavezujejo zasebna podjetja. Dokler Francija zakona ne sprejme, novih obveznosti glede preglednosti ni mogoče uveljavljati proti zasebnim delodajalcem (Morgan Lewis, Noerr).

Tveganje je zato najprej na strani francoske države. Evropska komisija lahko Francijo zaradi zamude napoti pred Sodišče Evropske unije in že v istem postopku zahteva finančne sankcije. Julija 2026 je tak korak že uporabila proti Franciji, Irski, Španiji in Nizozemski zaradi poznega prenosa direktive NIS2 o kibernetski varnosti (Evropska komisija).

Postopek od tu naprej poteka po več stopnjah. Farandou bo predlog 9. septembra predstavil vladi. Ko ga svet ministrov potrdi, gre v parlament, kjer ga morata sprejeti tako narodna skupščina kot senat. Šele po uveljavitvi zakona bo nova informacijska pravica nekaj, na kar se bo lahko francoski zaposleni skliceval proti zasebnemu delodajalcu. Komisija lahko kaznuje Francijo zaradi zamude, ne more pa neposredno odrediti francoskemu podjetju, naj objavi plačni razpon.

Nemška izkušnja z obstoječim zakonom o preglednosti plačil opozarja, da sprejetje zakona samo po sebi ni dovolj. Po podatkih IAB, nemškega zveznega raziskovalnega inštituta za trg dela, je informacijsko pravico uporabilo le 4 odstotke upravičenih delavcev, raziskovalci pa v zajetih podjetjih niso zaznali merljivega učinka na plačno neenakost (IAB-Forum). Pravica do podatkov učinkuje le, če delavci vedo zanjo, če delodajalci pošteno razvrščajo delovna mesta in če lahko inšpektorji ali sodišča ukrepajo, ko številke pokažejo razliko.

Francoska zamuda pravice ne izbriše. Odloži pa dostop do dokazov, brez katerih delavci težko ugotovijo, ali ta pravica v praksi sploh kaj pomeni.