G7 načrtuje 100 milijonov sodov, dizel ostaja neznanka

Države uvoznice nafte so od marca iz strateških rezerv sprostile približno 325 milijonov sodov, kar je nekaj več kot 80 odstotkov obljubljene količine, kažejo podatki Mednarodne agencije za energijo (IEA, ki usklajuje sproščanje teh zalog) (IEA). G7 je 2. oktobra obljubil, da bo v naslednjih štirih mesecih sprostil še 100 milijonov sodov (izjava G7). Noben od teh podatkov ne pove, koliko dodatnega dizelskega goriva bo doseglo Evropo, kjer ga primanjkuje.

Dve številki, ki merita različne stvari

Članice IEA so se 11. marca dogovorile, da bodo dale na voljo 400 milijonov sodov nafte, kar je največje usklajeno sproščanje v zgodovini agencije (IEA). Strateška zaloga za primer motenj v oskrbi je surova nafta ali že predelano gorivo, ki jo država hrani ali podjetjem naloži, naj jo vzdržujejo. V primerjavi z oktobrsko evidenco tako približno 75 milijonov sodov iz marčevske zaveze še ni zajetih kot sproščenih (marčevska objava IEA, oktobrska objava IEA).

Razlikujeta se tudi izraza, s katerima sta opisani količini. Marca so vlade obljubile, da bodo nafto dale na voljo; oktobra je IEA objavila, koliko nafte je bilo sproščene. Nobeden od podatkov ne beleži, koliko goriva so kupcem dejansko prodali ali dostavili v distribucijska skladišča.

Nato je skupina G7, ki združuje velike in premožne demokracije, med njimi ZDA, Japonsko, Nemčijo in Francijo, dodala svoj načrt. Ta predvideva sprostitev 100 milijonov sodov v štirih mesecih, znaten delež dizelskega goriva pa naj bi zagotovili že v prvih 20 dneh (izjava G7). Izjava pravi, da načrt upošteva že izpolnjene zaveze. Ne pove pa, koliko sodov je novih, niti ne navede količine dizelskega goriva.

Le Figaro je zastavil očitno vprašanje: ali se preostanek marčevske zaveze že všteva v novi načrt ali se mu prišteje (Le Figaro)? Dokler tega nihče ne pojasni, oktobrske evidence in načrta G7 ni mogoče preprosto sešteti (Franceinfo, Élysée).

Zakaj je dizelsko gorivo ozko grlo

Izvoz surove nafte z Bližnjega vzhoda se je občutno obnovil, je voditeljem G7 povedal izvršni direktor IEA Fatih Birol. Dobave že predelanih naftnih proizvodov, denimo dizla, pa ostajajo močno omejene; pritisk so povečali tudi napadi na ruske rafinerije (IEA). Surovo nafto je treba najprej predelati v rafineriji, preden jo lahko uporabijo kot gorivo za tovornjake. Zaloge dizla ta korak obidejo: distributerji jih lahko prevzamejo neposredno.

Zato je za učinek sproščanja enako pomembno, katere vrste goriva so v zalogah, kot tudi njihova skupna količina. Po začasni razčlenitvi IEA naj bi evropske države marca prispevale predvsem predelane naftne proizvode (IEA). V oktobrski evidenci in načrtu G7 ni objavljene številke o količini dizelskega goriva.

Članice G7 so se zavezale, da si med seboj ne bodo omejevale izvoza goriv (izjava G7). To je pomembno za Evropo, saj je Washington pred tem zagrozil, da bo omejil pošiljke dizla čez Atlantik (To Brief).

Ponudba in prodaja še ne pomenita nižjih cen na črpalkah

Podatki posameznih držav kažejo, kako daleč narazen sta lahko razpoložljivost goriva in njegova prodaja. Nizozemska vlada skoraj 4,7 milijona od obljubljenih 5,4 milijona sodov šteje kot »sproščenih ali danih na voljo«; dodaja, da je njena agencija za zaloge COVA 2. oktobra začela ponujati 50.000 ton dizelskega goriva (nizozemska vlada). Ponudba še ne pomeni prodaje. Kupci morajo gorivo še prevzeti.

Nemčija je za sprostitev namenila 2,6 milijona ton iz zaloge, ki obsega približno 20 milijonov ton (nemška vlada). Potrdila je le, da so kupci prevzeli prvo tranšo, ni pa razkrila njene velikosti. Evropske agencije za upravljanje zalog količine navajajo v tonah, IEA pa v sodih, zato je državne podatke še težje sešteti.

Prodaja dizla iz rezerv sama po sebi še ne znižuje njegove cene. Handelsblatt je ukrep G7 ocenil kot uporabnejši kratkoročni signal za trge kot pa kot trajen ukrep za znižanje cen dizla (Handelsblatt). Poljski minister za energetiko Miłosz Motyka je 2. oktobra izrazil dvom o takem ukrepu. Ker oskrba ni bila prekinjena, ni videl razloga za sprostitev poljskih zalog dizla in je menil, da to ne bi bistveno znižalo cen na črpalkah (XYZ).

Njegov argument temelji na načinu oblikovanja cen goriva. Cena na črpalki vključuje veleprodajno ceno, po kateri trgovci prodajajo gorivo drug drugemu, distribucijske marže in davke, zato se padec veleprodajne cene pri voznikih pozna le delno. Če dizel ostane drag, bodo posledice najprej občutili njegovi največji porabniki: cestni prevozniki in podjetja, ki uporabljajo dizelske stroje. Dlje ko bo ponudba omejena, več teh stroškov bodo verjetno prenesli naprej.

G7 je IEA zaprosil za poročilo v 20 dneh (izjava G7). Do takrat podatki podpirajo en sklep: iz rezerv so sprostili precejšnje količine nafte, vendar G7 ni pojasnil, koliko dodatnega dizla bo njegov načrt prinesel na evropski trg. Ni objavil niti tega, koliko se načrt prekriva z marčevsko zavezo, niti razčlenitve po vrstah goriva.