Genoa: delavcem vzeli 60% plač

Delavci, ki so izdelovali betonske kesone za novi genovski valobran, naj bi morali posrednikom pri delu vračati od 40 do 60 odstotkov svojih plač. Državno tožilstvo v Savoni in karabinjerji so 26. junija aretirali osem ljudi, dve podjetji pa postavili pod sodni nadzor (Il Fatto Quotidiano, La Voce di Genova). Očitki se nanašajo na nezakonito posredovanje dela in izkoriščanje delovne sile v obratu v Vadu Ligureju, kjer so izdelovali montažne dele za valobran. Delavci naj bi morali sami kupovati tudi zaščitno opremo, preiskovalci pa sumijo še ponarejanje varnostnih potrdil za tvegana gradbena dela (IVG).

Za zdaj gre za očitke v odprti preiskavi, ne za dejstva, ugotovljena na sodišču. Primer pa odpira vprašanje, ki ga evropska arhitektura porabe po pandemiji ni zasnovala tako, da bi nanj znala dobro odgovoriti.

Genovski valobran je infrastrukturni projekt, vreden 1,3 mrd. evrov, financiran iz italijanskega fondo complementare al PNRR, nacionalnega sklada, ki dopolnjuje italijanski načrt za okrevanje (Port of Genoa). Ta načrt spada v širši okvir evropskega Mehanizma za okrevanje in odpornost, programa, prek katerega Bruselj državam članicam izplačuje denar v zameno za izpolnjene reformne in naložbene mejnike (EUR-Lex). Denar za valobran torej ne prihaja neposredno iz evropskih nepovratnih sredstev, projekt pa je vseeno vpet v isti izvedbeni okvir. Italija je največja prejemnica sredstev iz mehanizma: njen načrt je vreden 194,4 mrd. evrov v nepovratnih sredstvih in posojilih (European Commission). Pri takšnem obsegu se vprašanje nadzora ne da odložiti.

Bruselj preverja mejnike, ne gradbišč

Mehanizem za okrevanje in odpornost je bil zasnovan za usmerjanje reform in varovanje proračuna EU. Ni bil zasnovan kot sistem inšpekcijskega nadzora nad gradbišči. Bruselj preverja, ali je Italija izpolnila dogovorjene mejnike: sprejeta reforma, začet projekt, dosežen cilj. Če je ocena pozitivna, odobri izplačilo. Po uredbi o mehanizmu imajo države članice same prvo odgovornost za preprečevanje goljufij, korupcije in nasprotij interesov (EUR-Lex).

EU ima specializirane organe. OLAF, evropski urad za boj proti goljufijam, preiskuje goljufije, ki škodijo evropskemu denarju. Evropsko javno tožilstvo lahko preganja kazniva dejanja, ki posegajo v finančne interese EU (EPPO). Nobeden od njiju pa ne deluje kot delovna inšpekcija. Slepa pega nastane med bruseljskim seznamom pogojev za izplačilo in delavcem, ki je tri podizvajalske ravni pod glavnim izvajalcem. V evropski arhitekturi ni rutinskega preverjanja, ali je tak delavec prejel plačilo, ki mu pripada, in usposabljanje, ki bi ga moral imeti.

Vzorec, ne izjema

Genovski očitki se ujemajo z že dokumentirano sledjo. Reuters je poročal, kako podizvajalske verige in posredniki pri delu v italijanskem gradbeništvu, logistiki in modi znižujejo plače ter praznijo delavske zaščite (MarketScreener/Reuters). Danski časnik Politiken je primer obravnaval skozi pravice migrantskih delavcev in opisoval »razmere, podobne suženjstvu«, s čimer je pozornost premaknil s kazenskega postopka na človeško ceno (Politiken).

Italija pri tem ni osamljena. Švedske raziskave o kriminalnih ekonomijah v javnem naročanju so pokazale, da zlorabe ne vstopajo nujno skozi spektakularne prevzeme projektov, temveč skozi šibko spremljanje pogodb in plačil (ESF Sweden). Nedavno poročilo Evropskega računskega sodišča je opozorilo na vrzeli v strategijah proti goljufijam, povezanih z nadzorom sredstev iz Mehanizma za okrevanje in odpornost, ter postavilo vprašanje, ali izplačevanje po mejnikih res omogoča sledljivost denarja (ECA SR 2026-18). Ranljivost je strukturna: ista logika mejnikov, ki Bruselj varuje pred mikroupravljanjem nacionalne porabe, omejuje tudi njegov pogled v izvedbene verige.

Rok zaostruje napetost

Italija mora mejnike in cilje izpolniti do avgusta 2026, da bi lahko zadnji zahtevek za izplačilo iz Mehanizma za okrevanje in odpornost vložila do decembra 2026 (CGIL). Pritisk roka nagrajuje vidno dokončanje. Hkrati lahko najnižje ravni podizvajanja postanejo še manj pregledne.

Manjkajo še celoten zemljevid podizvajalcev, plačilna veriga in odločitev, ali bo primer ostal nacionalna kazenska zadeva ali sprožil širši nadzor. Mehanizem za okrevanje in odpornost lahko potrdi, da je bil valobran zgrajen. Ali so bili ljudje, ki so ga gradili, plačani in zaščiteni, je za zdaj vprašanje za nekoga drugega.