Nemčija sprošča vojaško zadolževanje

Kabinet Friedricha Merza je potrdil osnutek proračuna za leto 2027, ki predvideva približno 203,6 mrd. evrov novega zadolževanja, od tega 109,7 mrd. evrov za vojsko (SPIEGEL, RTE). S tem bi Nemčija postala največja posamična letna posojilojemalka v euroobmočju. Za preostanek Evrope pa je pomembnejše nekaj drugega: Berlin je spremenil lastna fiskalna pravila, da si lahko tak obseg zadolževanja sploh privošči. Večina njegovih partneric tega manevrskega prostora nima.

Kako se Nemčija zadolžuje mimo lastnih pravil

Skupni izdatki naj bi dosegli 555,4 mrd. evrov. Osrednji zvezni proračun za pokritje razlike med davčnimi prihodki in načrtovano porabo potrebuje 118,7 mrd. evrov novega zadolževanja. Ob njem stojita še dva dodatna vira: približno 54,9 mrd. evrov iz infrastrukturnega sklada in 30 mrd. evrov iz obrambnega sklada, ustanovljenega leta 2022 (DW).

Ti »posebni skladi« so ključni mehanizem. Vladi omogočajo, da v rednem proračunu prikaže nižji primanjkljaj, hkrati pa se močno zadolžuje po stranskih kanalih zunaj običajnega proračunskega okvira. Nemška ustavna dolžniška zavora, pravilo, ki v strukturnem smislu omejuje letno zadolževanje zvezne države, se je spremenila tako, da iz omejitve izvzema obrambne izdatke nad enim odstotkom BDP. Ta ena pravna sprememba je Merzu odprla pot do cilja, da Nemčija do leta 2029 za obrambo nameni 3,5 odstotka BDP (Bundesregierung).

Cena se hitro kopiči. Po proračunskih projekcijah, ki jih navaja Upday, naj bi se obresti za zvezni dolg skoraj podvojile, z 41,9 mrd. evrov leta 2027 na približno 80,7 mrd. evrov do leta 2030. Nemški svet za fiskalno stabilnost, organ, ki spremlja zadolževanje zvezne države in dežel, je opozoril, da takšna pot lahko ogrozi skladnost z evropskimi pravili o dolgu (Handelsblatt).

Zadolževanje zase, varčevanje za skupni proračun

Berlin hkrati zagovarja zmanjšanje naslednjega proračuna EU za približno 400 mrd. evrov, kaže razkriti dokument, o katerem je poročal Marketscreener. Ta skupni proračun financira kohezijo, kmetijstvo in podnebne programe v revnejših državah članicah. Berlin je torej doma spremenil fiskalno ustavo, da lahko več porabi za obrambo, od evropskih partneric pa pričakuje, da bodo sprejele manj denarja iz skupne blagajne.

Najostrejše neravnotežje čuti Francija. Pariz se je do leta 2030 zavezal k 436 mrd. evrov vojaških izdatkov, vendar francoski javni dolg že znaša približno 117,5 odstotka BDP, obrestni stroški pa naj bi se dolgoročno približali petim odstotkom BDP (Le Figaro, Le Monde). Nemčija si je fiskalni prostor odprla s spremembo ene ustavne določbe. Francija primerljive možnosti nima in mora vsako leto refinancirati dolg v precej ožjih mejah.

Širši pritisk je viden tudi na obvezniških trgih. Donosnost nemške desetletne državne obveznice je 6. julija znašala približno 2,94 odstotka, italijanske pa 3,71 odstotka; razmik, torej razlika v ceni zadolževanja med državama, je znašal 77 bazičnih točk (Borsa Corriere, Teleborsa). Na prvi pogled je ožji razmik dobra novica za Rim. V resnici se je zmanjšal zato, ker so se zvišali nemški stroški zadolževanja, ne zato, ker bi se Italija zadolževala ceneje. Kot je opozoril BNP Paribas, strukturno višje obrestne mere povečujejo breme javnega dolga v vseh razvitih gospodarstvih (BNP Paribas).

Kaj denar dejansko kupi

Generalni sekretar Nata Mark Rutte je Berlin pozval, naj višje izdatke pretvori v bojne zmogljivosti in delujoče proizvodne linije, ne zgolj v proračunske postavke (NATO). To je pravo merilo. Nemčija ima finančno zmogljivost, da poganja evropsko ponovno oboroževanje. Zaveznicam pa mora pokazati, da rekordno zadolževanje prinaša razporedljive brigade, baterije zračne obrambe in zaloge streliva, ne le višjih cen na enoto in več uvožene opreme. Vprašanje, ki ga ta proračun pušča odprtega, je, ali lahko Francija in manjše članice držijo korak brez več skupnega evropskega financiranja.