Nemčija opušča F126 po €2.3bn

Nemčija je 24. junija odpovedala program fregat F126 in prekinila naročilo za šest velikih vojnih ladij, potem ko je zanj porabila približno 2,3 mrd. evrov (BMVg, Euronews). Obrambni minister Boris Pistorius je odločitev utemeljil s tem, da konzorcij pod vodstvom nizozemskega Damen Navala ni več mogel izpolniti dogovorjenega časovnega načrta in proračuna. Nemška mornarica iz programa ne bo dobila nobene ladje.

Nadomestni načrt predvideva do osem manjših fregat MEKO A-200 nemškega proizvajalca TKMS, zasnovanih predvsem za protipodmorniško bojevanje, torej odkrivanje, sledenje in napadanje podmornic (Defense News, Bundeswehr). Toda naročilo je odvisno od Bundestaga, nemškega parlamenta, sveženj javnega naročila, o katerem bi poslanci sploh lahko glasovali, pa še ni pripravljen.

Kako je starejša, preizkušena zasnova zamenjala paradni projekt

F126 naj bi dokazal, da lahko evropska obrambna podjetja velike vojaške ladje gradijo čezmejno. Nizozemski Damen je leta 2020 dobil pogodbo kot glavni izvajalec in nosilec zasnove, nemške ladjedelnice pa naj bi prevzele gradnjo. Model se je začel lomiti zaradi zamud, težav pri programskih vmesnikih in zapletov pri prenosu tehnične dokumentacije na nemške industrijske partnerje (Opex360).

Berlin je pozno preučeval možnost reševanja programa prek Rheinmetallove ladjedelniške dejavnosti. Ministrstvo je ocenilo, da bi ta pot skupne stroške potisnila nad 18 mrd. evrov (Handelsblatt). Obenem bi se morala Nemčija odpovedati morebitnim odškodninskim zahtevkom proti Damenu, za katere je tudi Pistorius nakazal, da morda nimajo velikih možnosti za uspeh (MarineLink). Ministrstvo se je odločilo za prekinitev.

Težava ni bila samo tehnična. Šlo je za nadzor: kdo projektira, kdo gradi, kdo nosi odgovornost in kdo plača, ko se časovnica podre. F126 sodi v širši vzorec evropskih obrambnih projektov, ki se zapletajo prav pri teh vprašanjih. Ko se partnerji ne dogovorijo, koliko dela dobijo podjetja posamezne države in kdo obvladuje ključno tehnologijo, se roki hitro sesujejo, stroški pa rastejo. Damen izgublja položaj na nemškem pomorskem obrambnem trgu pri največji nemški pomorski pogodbi po drugi svetovni vojni (Deutschlandfunk). Nemčija pa z izbiro starejše, preverjene domače zasnove namesto odprte čezmejne konkurence prihodnjim partnerjem sporoča, da bo Berlin ob pritisku skupne pogodbe delo raje potegnil nazaj domov.

Instrumenti EU države potiskajo v nasprotno smer. SAFE, novi evropski instrument obrambnih posojil za skupne nakupe, in Evropski obrambni sklad ponujata spodbude za skupno naročanje. Ne odločata pa, katero fregato bo naročila posamezna država, ne nadomeščata nacionalne proračunske pristojnosti in ne prevzemata odgovornosti, ko pogodba propade (European Commission). Razkorak med bruseljskim spodbujanjem skupnih nakupov in nacionalno politiko vprašanja, kdo bo kaj gradil, ostaja velik.

Ladje, ki za zdaj obstajajo samo na papirju

Odpoved programa ima težo, ki presega ladjedelnice. Nemško zunanje ministrstvo Baltsko morje opisuje kot strateško pot za okrepitev in oskrbo, pomorsko varnost pa povezuje z rusko podmorniško dejavnostjo na skrajnem severu (German Foreign Ministry). Zaveznice od Berlina pričakujejo protipodmorniške zmogljivosti, od sonarjev in helikopterjev do patruljnih ladij, ki naj varujejo pomorske poti, kable in cevovode. Ta pričakovanja zdaj slonijo na ladjah, ki jih še ni.

Poljski analitiki oceno pogojujejo z izvedbo. Če bo prehod na MEKO prinesel ladje hitreje, kot bi jih zastali program F126, bo odpoved boleča, a racionalna. Če bodo odločanje v Bundestagu, omejene zmogljivosti TKMS ali spori o konfiguraciji upočasnili nadomestno naročilo, bo primer okrepil vtis, da Berlin govori o strateških ambicijah, zaveznicam pa ne zna jasno pokazati, kaj lahko dejansko zagotovi (Rzeczpospolita Radar). Specializirani mediji navajajo, da bi prva fregata MEKO lahko prišla konec leta 2029, vendar ta datum še nima parlamentarne potrditve (Naval News).

Ministrstvo lahko pogodbo odpove. Samo Bundestag lahko financira naslednji korak. Nato lahko v načrtih računa na nemške protipodmorniške zmogljivosti, kolikor hoče; nekdo mora ladje še vedno dobaviti. Za zaveznice bo odločilno, ali je Nemčija res izbrala hitrost ali pa le novo obliko odlašanja.