Nemčija obtožila Serhiija K. zaradi Nord Streama

Nemško zvezno tožilstvo je Serhija K., ukrajinskega državljana, obtožilo, da je septembra 2022 vodil skupino, ki je v Baltskem morju uničila tri plinovode Severni tok (DW, Euronews). Obtožnica, vložena 1. julija, mu očita, da je s pomočjo najete jahte koordiniral prikrito operacijo in sprožil eksploziv na civilni energetski infrastrukturi, ki je povezovala Rusijo in Nemčijo. Gre za prvo kazensko obtožbo v zadevi, ki že skoraj štiri leta razdvaja evropske prestolnice. Postopek hkrati razkriva, do kod so zaveznice pripravljene pomagati Nemčiji pri pregonu in kje se ta pripravljenost konča.

Italija je osumljenca predala. Poljska je zavrnila.

Obtožnica je prišla pred nemško sodišče, ker je Italija sodelovala. Italijanski organi so Serhija K. avgusta 2025 prijeli pri Riminiju na podlagi nemškega evropskega naloga za prijetje, standardnega mehanizma EU za predajo osumljencev med državami članicami. Novembra so ga predali Nemčiji, od takrat je v preiskovalnem priporu (ANSA/CEI).

Poljska je ravnala drugače. Sodišče v Varšavi je zavrnilo izročitev drugega ukrajinskega osumljenca, povezanega z zadevo (Interia). Formalni pravni pomisleki so bili ozki: vprašanje pristojnosti in dvom, ali bi očitano dejanje po poljskem pravu sploh pomenilo kaznivo dejanje.

Politični razlogi so bili globlji. Premier Donald Tusk je zavrnitev javno podprl. Za Varšavo Severni tok nikoli ni bil nevtralna civilna infrastruktura, temveč nemško-ruski strateški plinovod, pred katerim je Poljska leta opozarjala, ker naj bi Moskvi dajal vzvod nad Evropo (DW).

Razlika med Rimom in Varšavo zato presega dve sodni odločitvi. Evropski nalog za prijetje deluje na načelu vzajemnega priznavanja: nacionalna sodišča naj bi naloge drugih držav članic obravnavala kot zanesljive. Poljska zavrnitev kaže, kje se to zaupanje pod političnim pritiskom prelomi. Nalog za predajo osumljenca je postal tudi spor o tem, kaj je Severni tok v resnici bil.

Osamljen nemški pregon

Nemško tožilstvo je zadevo zastavilo široko. Obtožbe je deloma utemeljilo kot napad na civilno infrastrukturo in zavrnilo argument obrambe, da bi bil vojak, ki deluje v vojni, lahko zaščiten pred običajnim kazenskim pregonom (Zeit). Sodišče je sprejelo nemško pristojnost, čeprav so se eksplozije zgodile v mednarodnih vodah blizu danskega otoka Bornholm.

Nemčija pregon vodi sama. Danska in Švedska sta opravili lastni preiskavi, vendar sta ju februarja 2024 končali. Danska policija je ugotovila, da je šlo za namerno sabotažo, nato pa sporočila, da ni zadostne podlage za kazenski postopek na Danskem. Nemčija je zadevo prevzela bolj po izločitvi drugih poti kot zaradi usklajenega evropskega pregona.

Javno znani dokazi ostajajo omejeni. Finska radiotelevizija Yle je poročala, da so preiskovalci osumljenca z jahto Andromeda povezali prek telefonskih podatkov, vendar je opozorila, da se celotna rekonstrukcija še vedno močno opira na poročanje nemških medijev (Yle). Odgovornosti ni prevzel nihče. Ukrajina vpletenost zanika. Javno predstavljeni dokazi operacije ne povezujejo z državno odločitvijo (BBC).

Kako obtožba postane krivda

Madžarska kaže, kako hitro se obtožnica proti posamezniku preoblikuje v politično sporočilo. Neodvisni portal Telex je poročal o obtožbi in poudaril, da osumljenec krivdo zanika ter da nobeno sodišče ni ugotovilo odgovornosti države (Telex). Madžarski mediji, povezani z vlado, so v ospredje postavili njegovo narodnost in zadevo vključili v širši argument Budimpešte proti podpori Ukrajini. Preskok od »obtožen je Ukrajinec« do »Ukrajina je kriva« je politično uporaben, pravno pa neutemeljen. Prav v tej vrzeli se najlažje zasidra dezinformacija.

Razmerje moči v tej zadevi je razmeroma jasno. Obtožnico je vložilo nemško tožilstvo. Nemško sodišče bo odločilo, ali bo zadeva prišla na glavno obravnavo. Italija je enega osumljenca predala, Poljska je izročitev drugega preprečila. Institucije EU so zagotovile pravni okvir, evropski nalog za prijetje in pravila vzajemnega priznavanja, nimajo pa pristojnosti nad samim pregonom. Zdaj se začenja preizkus, ali bodo dokazi, preverjeni v kontradiktornem postopku, zdržali politično skušnjavo, da bi enega obtoženca spremenili v sodbo o celotni državi.