Nemčija vztraja pri mejnih kontrolah

Evropska komisija je devet držav pozvala, naj začnejo odpravljati nadzor na notranjih schengenskih mejah. Nemški notranji minister je zahtevo zavrnil še isti teden. Mnenja, ki jih je Komisija izdala 2. junija, so po dvanajstih mesecih neprekinjenega nadzora pravno obvezna procesna stopnja, vendar držav ne zavezujejo (EU Law Live, Brussels Signal). Schengen, eden najvidnejših projektov prostega gibanja v EU, tako vse bolj deluje po načelu prostovoljne skladnosti. Prostovoljcev pa ni veliko.

Trajna izjema

Devet držav, Avstrija, Danska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Norveška, Slovenija in Švedska, nadzor na notranjih mejah izvajajo precej dlje, kot je bil mišljen schengenski izredni režim. Nemčija, Francija in Avstrija imajo različne oblike nadzora že od leta 2015; ko se posamezno uradno obvestilo izteče, ga podaljšajo z novo utemeljitvijo, od migracij in terorizma do čezmejnega kriminala.

Reforma Zakonika o schengenskih mejah iz leta 2024, torej pravil, ki določajo, kdaj je notranji nadzor sploh dopusten, naj bi postavila tršo zgornjo mejo. V praksi jo je razširila: najdaljše dovoljeno obdobje se je s šestih mesecev podaljšalo na tri leta, s čimer je reforma preglasila sodbo Sodišča EU iz leta 2022, po kateri dolgotrajni nadzor ni bil zakonit (European Sting).

Komisija zaradi predolgega nadzora še nikoli ni sprožila postopka za ugotavljanje kršitev, svojega formalnega orodja za prisilitev držav članic k spoštovanju prava EU. Raziskovalci z univerze Cambridge to opisujejo kot sistematično pomanjkljivo izvrševanje, ki ga poganja politični strah. Kaznovanje Nemčije ali Francije zaradi mejnega nadzora bi okrepilo pripoved, da Bruselj državam preprečuje varovanje lastne varnosti (Euronews).

Trije načini kljubovanja

Ton je 4. junija na srečanju notranjih ministrov EU v Luxembourgu postavil nemški notranji minister Alexander Dobrindt. Nadzor se bo po njegovih besedah »prožno razvijal«, ne pa odpravil. Njegova pogoja za ponovno presojo sta »bistveno izboljšana« zunanja meja EU in dokaz, da nova azilna pravila dejansko delujejo. Oba pogoja sta zastavljena tako, da ju je težko izmeriti (Tagesschau, Spiegel). Avstrijski notranji minister Gerhard Karner je izbral tišjo pot: nadzor se z meje seli v zaledje, v mobilne patrulje v notranjosti države, kar zmanjša vidnost ukrepa, ne pa tudi njegovega izvajanja. Francija se javno sploh ni odzvala.

Resničen premik je nakazala le Nizozemska. Minister za azil Bart van den Brink je maja napovedal, da bodo stalne mejne točke po septembru nadomestili mobilni nadzori kraljeve marechaussee, nizozemske vojaške policije, ki naj bi temeljili na obveščevalnih profilih in ne na splošnem ustavljanju potnikov (Rijksoverheid). Med državami je to najbližje temu, kar Komisija dejansko priporoča.

Stroške nosijo predvsem obmejne skupnosti. Nemško sodišče v Koblenzu je aprila presodilo, da nadzor na meji z Luksemburgom krši schengenski zakonik, saj ni bilo verodostojne utemeljitve varnostne grožnje (Ground News). Po navedbah JEF Luxembourg, Mladih evropskih federalistov, to mejo vsak dan prečka približno 223.000 čezmejnih delavcev, ki se v prometnih konicah srečujejo z zamudami do 45 minut (Chronicle.lu). Nemčija se je na sodbo pritožila in nadzor ohranila.

Pakt, ki še ni pripravljen

Komisija je mnenja časovno uskladila z 12. junijem, ko začne veljati Pakt EU o migracijah in azilu, obsežna prenova azilnih postopkov, preverjanja na mejah in delitve bremen med državami članicami. Politični argument Komisije je jasen: nova infrastruktura pakta naj bi notranji nadzor naredila nepotreben. Težava je, da ta infrastruktura komaj obstaja. V začetku maja je imelo delujoče povezave z reformirano biometrično podatkovno zbirko Eurodac le 11 od 27 držav članic (EUObserver). Enajst držav še ni imelo ustreznih zmogljivosti za preverjanje na meji. Madžarska sploh še ni zaprosila za dodeljena sredstva za izvajanje pakta (ETIAS).

Zato je nastal zastoj, v katerem nobena stran ne more zmagati. Dobrindt trdi, da je notranji nadzor še vedno potreben, ker zunanje meje niso dovolj varne. Komisija trdi, da bo to uredil pakt. Toda operativne vrzeli v paktu ohranjajo prav sekundarne migracijske tokove, na katere se Nemčija sklicuje kot na razlog za nadzor. Obe strani imata deloma prav, nobena pa drugi ne more dokazati, da se moti. Nadzor se zato nadaljuje.

Absurdnost položaja najbolje kaže Poljska. Varšava je na istem ministrskem srečanju, na katerem je Dobrindt zavrnil zahtevo Komisije, zahtevala odločnejše ukrepanje proti Berlinu. Poljska sama pa ohranja schengenski nadzor na mejah z Nemčijo in Litvo ter je na meji z Belorusijo že sedemkrat začasno odpravila pravico do vložitve prošnje za azil. Komisija Poljske v devet mnenj ni vključila, javnega pojasnila pa ni dala.

Ker Komisija ne ukrepa, vrzel zapolnjujeta nacionalni sodišči v Koblenzu in Münchnu, ki nadzor razglašata za nezakonit in opravljata delo, ki ga Bruselj noče. Ali bo takšen razdrobljen sodni pritisk sčasoma izsilil politično odločitev ali pa bodo schengenske »začasne« izjeme postale njegova stalna arhitektura, je odvisno od koraka, ki se mu Komisija izogiba že enajst let: dejanskega izvrševanja lastnih pravil.