Nemčija znižuje rast za 2026 na 0.5%

Nemški svet gospodarskih strokovnjakov, najvišje vladno svetovalno telo za gospodarsko politiko, je napoved rasti za leto 2026 znižal z 0,9 odstotka na 0,5 odstotka, kar pomeni 44-odstotno znižanje v šestih mesecih. Po krčenju gospodarstva v letih 2023 in 2024 največje evropsko gospodarstvo vstopa v četrto zaporedno leto skorajšnje stagnacije. Predsednica sveta Monika Schnitzer je ocenila, da gospodarstvo sploh še raste predvsem zaradi državne porabe za obrambo in infrastrukturo. Če javno porabo odštejemo, se Nemčija krči.

Iluzija 500 milijard evrov

Berlin je marca 2025 ustanovil poseben sklad za infrastrukturo in podnebne naložbe v višini 500 milijard evrov, razdeljen med zvezne projekte (300 mrd. evrov), deželne vlade (100 mrd. evrov) in sklad za podnebno preobrazbo (100 mrd. evrov). Zadolževanje se vodi zunaj nemške dolžniške zavore, ustavne omejitve letnega zadolževanja države.

Toda inštitut ifo, eden vodilnih nemških gospodarskih raziskovalnih centrov, je ugotovil, da 95 odstotkov novega dolga, zbranega prek sklada v letu 2025, ni prineslo dodatnih naložb. Vlada je obstoječe izdatke iz rednega proračuna prenesla v posebni sklad. Od 24,3 milijarde evrov razpoložljivih sredstev so se dejanske naložbe povečale za samo 1,3 milijarde evrov. Predsednik ifa Clemens Fuest je to opisal kot krpanje proračunskih lukenj z dolžniškim denarjem.

Tudi svež denar, kadar je res dodaten, naleti na ozka grla. Evropska komisija opozarja, da Nemčiji primanjkuje delovne sile, načrtovalskih zmogljivosti in hitrosti pri izdajanju dovoljenj, da bi lahko velike naložbe hitro absorbirala. Denar obstaja na papirju, v realno gospodarstvo pa ne pride dovolj hitro, da bi spremenil dinamiko.

Energetski šok na oslabljenih temeljih

Neposreden razlog za znižanje napovedi sta iranski konflikt in skoraj popolna prekinitev ladijskega prometa skozi Hormuško ožino, zaradi česar so se cene nafte in plina močno zvišale. Svet zdaj pričakuje, da bo inflacija leta 2026 dosegla 3,0 odstotka, potem ko je novembra napovedoval 2,1 odstotka.

Ta energetski šok zadeva gospodarstvo, ki so ga že prej oslabili trije strukturni premiki: izguba poceni ruskega plina po letu 2022, šibkejše kitajsko povpraševanje po nemških strojih in avtomobilih ter prehod na električna vozila, ki preoblikuje avtomobilsko industrijo. Nemški izvozno usmerjeni model je temeljil na poceni energiji in močnem industrijskem povpraševanju iz tujine. Oba temelja sta se načela.

Demografski zid

Najostrejše opozorilo sveta zadeva socialna zavarovanja. Skupni prispevki od plač za pokojninsko, zdravstveno, brezposelnostno in dolgotrajno oskrbo, ki si jih delita delodajalec in zaposleni, že znašajo 42,3 odstotka bruto plače. Brez reform naj bi se delež povečal na 45,4 odstotka do leta 2030 in 49,7 odstotka do leta 2040.

Največji pritisk prihaja iz zdravstvenega zavarovanja, kjer so se izdatki od leta 2005 povečali za 64 odstotkov, prihodki pa le za 31 odstotkov. Ko se bodo v pokoj umikali babyboomerji, naj bi se pokojninski prispevki do leta 2040 zvišali z 18,6 na 21,8 odstotka; svet ocenjuje, da bi takšno breme do leta 2035 znižalo BDP za 0,5 do 0,9 odstotka.

Članica sveta Veronika Grimm je bila neposredna: »Obseg socialne države mora ustrezati rasti države. Socialnih izdatkov ni mogoče kar naprej povečevati, če gospodarstvo ne raste.«

Zakaj bi morala biti Evropa pozorna

Nemčija ustvari približno 29 odstotkov BDP euroobmočja. Njena stagnacija se po dobavnih verigah in prek uvoznega povpraševanja prenaša po celotnem območju. Evropska centralna banka (ECB), ki določa obrestne mere za vseh 20 držav euroobmočja, se zato sooča s trkom ciljev: članica izvršilnega odbora Isabel Schnabel zagovarja zvišanje obrestnih mer 11. junija, da bi zajezila inflacijo zaradi dražje energije, medtem ko nemško gospodarstvo potrebuje nasprotno. Kot ugotavlja Bruegel, ECB ne more hkrati voditi optimalne politike za stagnirajočo Nemčijo in odpornejša južnoevropska gospodarstva, kot je Španija.

Nemški javnofinančni primanjkljaj naj bi se z 2,7 odstotka BDP v letu 2025 povečal na 4,3 odstotka leta 2027, s čimer bi presegel triodstotno mejo EU. Država, ki je nekoč južno Evropo opozarjala pred zadolževanjem, zdaj sama ustvarja vse večji primanjkljaj, ne da bi za to dobila opazno rast.

Tveganje je krožno: šibka rast povečuje primanjkljaj, naraščajoči socialni stroški ožijo proračunski prostor, fiskalna spodbuda, ki naj bi prekinila ta krog, pa se izgublja v računovodskih prerazporeditvah in izvedbenih ozkih grlih. Preizkus za Berlin je, ali lahko izposojeni denar postane produktivna naložba, preden zapade demografski račun.