Grški izvoz plina se je potrojil

Grčija se v jugovzhodni Evropi vse bolj uveljavlja kot energetsko vozlišče, vendar številke same še ne dokazujejo, da je nova oskrbovalna pot tudi dolgoročno konkurenčna. Izvoz grškega plina v regijo se je v prvi polovici leta 2026 potrojil na 8,72 TWh, potem ko je leto prej znašal 2,86 TWh, kažejo podatki grškega operaterja prenosnega plinskega omrežja DESFA (Reporter/DESFA). Maja je Grčija v sosednja elektroenergetska omrežja poslala tudi 874,2 GWh neto električne energije, od tega približno dve tretjini proti Bolgariji (Serbia Energy). Pretoki torej obstajajo. Ključno vprašanje je, ali so podjetja pripravljena plačati za dolgoročen dostop do teh poti.

Kako potuje plin

Utekočinjeni zemeljski plin, torej plin, ohlajen v tekoče stanje za prevoz s tankerji, v Grčijo prihaja prek dveh terminalov. Revithoussa pri Atenah ostaja glavno vstopno mesto: v prvi polovici leta 2026 je sprejela 18,61 TWh plina in pokrila 43 odstotkov grškega uvoza. Alexandroupolis, novejša plavajoča enota na severovzhodu države, raste z nižje osnove; v istem obdobju je predelala 3,46 TWh, kar je več kot trikrat toliko kot leto prej (Reporter/DESFA).

Ko se utekočinjeni plin ponovno uplini, vstopi v omrežje DESFA in lahko pri Sidirokastru, glavnem merilnem mestu na meji z Bolgarijo, preide proti severu. Od tam ga operaterji lahko vodijo skozi Romunijo proti Moldaviji in Ukrajini po poti, ki jo trg pozna kot vertikalni koridor.

Pri elektriki je izvozna zgodba manj trajna. Grčija je maja izvažala poceni elektriko, ker so obnovljivi viri prispevali 57 odstotkov proizvodnje, hidroelektrarne pa še 8 odstotkov, s čimer je cena za dan vnaprej, veleprodajna cena za dobavo naslednji dan, zdrsnila pod stroške v sosednjih državah (Serbia Energy). Poletni vročinski val poveča porabo za hlajenje, plinske elektrarne začnejo določati mejno ceno, tokovi pa se lahko v nekaj tednih obrnejo. Pogodbe za plinovodne zmogljivosti so trdnejši pokazatelj. Tam se začne resnejši preizkus.

Kdo zakupuje zmogljivosti in kdo ne

Najmočnejši komercialni signal prihaja iz Sidirokastra. Na dolgoročnih dražbah so podjetja zakupila 46 odstotkov razpoložljivih izvoznih zmogljivosti za plinska leta od 2026/27 do 2029/30. Metlen je rezerviral 20 GWh na dan, Atlantic SEE LNG Trade pa 13 GWh na dan (News247). Zakup zmogljivosti pomeni strošek, zato je takšna zaveza precej trši signal od politične izjave.

Zaveze pa niso enakomerno razporejene. Na istih dražbah ni bilo zanimanja za Route 3 prek Nea Mesimvrie, vstopne točke, povezane s Transjadranskim plinovodom TAP (Protothema English). Vsak koridor, ki obstaja na zemljevidu, še ni tudi komercialno živ.

Severneje je moldavski državni trgovec Energocom za zimo 2026–2027 rezerviral zmogljivosti na mejni točki Ungheni. Zasedenih je približno 41 odstotkov romunskih izstopnih zmogljivosti in 39 odstotkov moldavskih vstopnih zmogljivosti (Moldova1). Romunski operaterji se z Brusljem pogajajo o prilagoditvah tarif za ta koridor (Știripesurse).

Madžarska ostaja manjkajoči člen. Javni madžarski viri grško pot obravnavajo predvsem kot tehnično možnost, ne kot delujoč oskrbovalni kanal. Tamkajšnja razprava je še naprej osredotočena na ruski uvoz nafte družbe MOL po naftovodu Družba in na jadransko alternativo (Telex/G7, HVG).

Kdo pridobi in kdo plača

Najprej pridobijo grški terminalski operaterji, trgovci in proizvajalci električne energije, saj večji pretoki pomenijo več prihodkov. DESFA pobira prenosne tarife za vsak kubični meter plina, ki prečka njegovo omrežje. Sosednje vlade dobijo dodatno pogajalsko moč proti obstoječim dobaviteljem. Hrvaška, ki širi terminal za utekočinjeni zemeljski plin na Krku na 6,1 milijarde kubičnih metrov letne zmogljivosti, je del istega trenda diverzifikacije, ne njegova žrtev (Poslovni).

Negotovost nosijo kupci. Več poti izboljša zanesljivost oskrbe, vendar se pri pretoku plina z juga proti severu stroški nalagajo na vsaki meji: pristojbine za uplinjanje, prenosne tarife, tranzitni stroški in stroški uravnoteženja omrežij. Če je grška pot po vseh teh postavkah varnejša, a dražja, gospodinjstva in industrija v Bolgariji, Romuniji ali Moldaviji plačujejo premijo za diverzifikacijo. Ali je ta premija smiselna, je odvisno od konkurence, ruski plin pa se s trga ne umika. Po podatkih ACER se je uvoz ruskega plina po plinovodih v EU v prvih petih mesecih leta 2026 medletno povečal za 7 odstotkov, uvoz ruskega utekočinjenega zemeljskega plina pa za 11 odstotkov (Euro2day, ACER).

Grčija je dokazala uporabnost poti. Ni pa še dokazala dobaviteljske moči. Razlika bo v trajnih pretokih po cenah, ki bodo po vseh mejnih stroških premagale alternative. Ta preizkus se je šele začel.