Guterres preizkuša ciprski razkol

António Guterres je v nedeljo prispel na Ciper na tridnevne pogovore z voditeljema razdeljenega otoka. Pred obiskom ni bilo osnutka dogovora. Prav tako ni bilo sporazuma o obnovitvi formalnih pogajanj. Gre za najvišjo raven vključitve Združenih narodov v ciprsko vprašanje po propadu pogajanj v Crans-Montani v Švici leta 2017. Ambicija obiska je zato namerno omejena: ugotoviti, ali so strukturirani pogovori sploh mogoči, ko se strani ne strinjata niti o tem, kaj bi bilo predmet pogajanj.

Razkorak v izhodišču

Okvir Varnostnega sveta ZN za rešitev ciprskega vprašanja predvideva dvoconsko, dvonacionalno federacijo: eno državo, dve politično enakopravni skupnosti, enotno suverenost in enotno državljanstvo (S/RES/1251, UN Press). Le nekaj dni pred Guterresovim prihodom je turški zunanji minister Hakan Fidan znova poudaril zahtevo Ankare po »suvereni enakosti«, kar v praksi pomeni rešitev z dvema državama in stoji zunaj tega okvira (Hürriyet Daily News, TRT World). To je jedro problema: ZN imajo mandat za posredovanje pri federativni rešitvi, Turčija pa federacijo javno zavrača.

Guterres se bo ločeno sestal s predsednikom ciprskih Grkov Nikosom Hristodulidisom in voditeljem ciprskih Turkov Tufanom Erhürmanom, nato pa se bo z obema srečal še na zasebni večerji in na skupnem srečanju voditeljev v varovalnem pasu pod nadzorom ZN (Politis, UN Web TV). Program je sestavljen bolj za merjenje politične temperature kot za sklenitev dogovora. Vodja mirovnih operacij ZN Jean-Pierre Lacroix je obisk opisal kot del »zelo vztrajnih političnih prizadevanj« (CNA), kar je previdna diplomatska formulacija: delo poteka, preboja pa nihče ne napoveduje (DW).

Hristodulidis je dejal, da pred obiskom ni prejel nobenega osnutka dogovora (Stockwatch). Realen izkupiček bi bil zato skromen: dogovor o naslednji obliki pogovorov, časovnica ali podlaga za vključitev Grčije, Turčije in Združenega kraljestva. Te tri države so porokinje ciprske ureditve iz časa neodvisnosti leta 1960 in imajo še vedno formalno vlogo pri vprašanjih, brez katerih varnostnega dela rešitve ni mogoče zapreti (CNA).

Bruselj lahko doda vzvod, ne more pa nadomestiti ZN

Evropska komisija je v tem krogu vidnejša kot v prejšnjih poskusih. 13. julija je za posebnega predstavnika za Ciper imenovala Raffaela Fitta, italijanskega podpredsednika Komisije (Open, Cyprus Mail). Odposlanka ZN Maria Angela Holguin se je 22. julija v Bruslju sestala s Fittom in predsednico Komisije Ursulo von der Leyen, nato pa odpotovala v Ankaro, kjer je preverjala turško stališče (Politis).

Bruselj ima konkreten razlog za interes. Ciper je v EU vstopil leta 2004, vendar je uporaba prava EU v severnem delu otoka, kjer Republika Ciper nima dejanskega nadzora, še vedno začasno ustavljena. Ta izjema je zapisana v pristopni pogodbi (EUR-Lex). Premik pri Cipru bi lahko odprl tudi dele zamrznjenih odnosov med EU in Turčijo, od trgovine, energetike in prometa do migracij (European Commission). Evropski svet, v katerem voditelji držav in vlad določajo politično smer EU, je morebitno ponovno približevanje Ankari vezal na postopnost, reverzibilnost in ravnanje Turčije (European Council).

Fitto lahko evropske spodbude poveže s procesom pod okriljem ZN. Ne more pa ga nadomestiti. Porokinje imajo ključno vlogo pri vprašanjih umika vojske in pravic do posredovanja, za katera Bruselj nima mandata. Guterres je že v poročilu Varnostnemu svetu leta 2017 zapisal, da je Crans-Montana propadla, ker strani pri ključnih poglavjih, zlasti varnosti in upravljanju, niso dosegle potrebne »kritične mase« dogovora (S/2017/814). Ta vprašanja od takrat niso postala lažja.

Guterres lahko natančno zariše razkorak in strani spravi v isti prostor. Turčije pa ne more prisiliti, da bi se pogajala znotraj federativnega okvira, ki ga Ankara zdaj zavrača.