Hormuz sproži 12.5% energetski šok

Ozka morska pot med Iranom in Omanom je postala naslednji preizkus evropske inflacije. Iran trdi, da je Hormuška ožina zaprta, Washington pa oporeka oceni, da se je promet ustavil. Trgi za premik cen ne potrebujejo popolne blokade. Dovolj so tveganje, zamude in pomanjkanje nadomestnih dobav.

Razlog je obseg. Skozi Hormuz je leta 2024 šlo približno 20 milijonov sodov nafte in naftnih tekočin na dan, kar ustreza približno 20 odstotkom svetovne porabe, po isti poti pa približno petina svetovne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG), navaja EIA. Večina teh tokov gre v Azijo, ne v Evropo. Toda Evropa energijo kupuje na svetovnih trgih, zato lahko ozko grlo, ki oskrbuje Kitajsko, Indijo, Japonsko in Južno Korejo, podraži dizel, plin, gnojila in industrijske vhodne surovine od Rotterdama do Šlezije.

Šok se najprej prelije v cene

Evropska izpostavljenost ni predvsem v neposrednem uvozu zalivske nafte. Nemčija je leta 2025 neposredno z Bližnjega vzhoda uvozila le 6,1 odstotka svoje surove nafte, njena skupna odvisnost od uvoza energije pa je znašala 67 odstotkov, ugotavlja Destatis. V tem je osrednja napetost: majhna neposredna izpostavljenost lahko obstaja hkrati z veliko cenovno izpostavljenostjo.

Prvi kanal so pričakovanja. Terminske cene se premaknejo, ko trgovci pričakujejo manjšo ponudbo, dražji ladijski prevoz ali višje premije za vojno tveganje. BNP Paribas opozarja, da je po naftovodih mogoče obiti le del običajnih tokov skozi Hormuz, zato naftni trgi hitro vračunajo pomanjkanje takoj razpoložljive ponudbe v krivuljo cen brenta BNP Paribas.

Drugi kanal je prenos veleprodajnih cen energije na gospodinjstva in podjetja. Junijske projekcije Evropske centralne banke pravijo, da se višje cene surove nafte in rafiniranih proizvodov hitro in v celoti prelijejo v tekoča goriva, medtem ko se cene plina in elektrike premikajo počasneje in po državah različno, ker se pogodbe, zavarovanja cen, tarife in davki razlikujejo ECB projections. Zato isti zunanji šok v eni državi postane pritisk na cene goriv, v drugi problem cen elektrike, drugje pa udarec po industrijskih maržah.

Kdo plača in kje

Najprej plačajo uporabniki, ki ne morejo zlahka čakati ali zamenjati vira. Dnevni migranti, prevozniki, letalske družbe, kemične tovarne, proizvajalci gnojil in živilska industrija so pod pritiskom najhitreje. Podatki Eurostata kažejo, da je industrija v EU leta 2024 porabila 8.835 petadžulov energije, od tega 33,3 odstotka elektrike, 31,9 odstotka zemeljskega plina in še vedno 10,4 odstotka naftnih proizvodov Eurostat. To ni samo zgodba z bencinskih servisov.

Gospodinjstva jo občutijo skozi ogrevanje, elektriko in prevoz. Gospodinjstva v EU so leta 2024 porabila 9,54 milijona teradžulov energije; plin je predstavljal 29,4 odstotka, elektrika 26,9 odstotka, ogrevanje prostorov samo pa 61,5 odstotka gospodinjske rabe energije Eurostat. Domovi s plinskim ogrevanjem in vozniki izgubijo prej kot mestna gospodinjstva z daljinskim ogrevanjem in dobrim javnim prevozom.

Nemčija je videti izpostavljena, ker združuje industrijsko bazo, uvoženo energijo in skromne poletne zaloge. NDR je poročal, da so bila skladišča plina 9. junija napolnjena približno 35-odstotno, kar je približno 25 odstotnih točk pod povprečjem v letih 2017-2021, BDEW pa je nemško napolnjenost skladišč 9. junija ocenil na 35,3 odstotka, promptno ceno THE 10. junija pa na 50,3 €/MWh NDR, BDEW. Nizozemska je drugačen primer: ni le žrtev šoka, ampak tudi prenosno vozlišče, ker terminske pogodbe za nizozemski TTF prek ICE Endex zasidrajo evropsko oblikovanje cen plina ICE.

Španija ima blažilce, ne pa odpornosti. Pomagajo ji zmogljivosti za uplinjanje LNG in obnovljivi viri, vendar je La Vanguardia poročala, da je nacionalna energetska odvisnost znašala 68,4 odstotka končne porabe, cilj načrta PNIEC pa je 50 odstotkov do leta 2030 La Vanguardia. Italija in Poljska sta bliže zapoznelim kanalom: rafiniranim proizvodom, gnojilom, prevoznim stroškom in cenam hrane.

Dobitniki politike so ožji. Izvozniki LNG zunaj Zaliva, rafinerije z zalogami, upravljavci skladišč in trgovci, ki lahko preusmerjajo tovore, imajo korist od pomanjkanja. Vlade nimajo lahke možnosti. Subvencioniranje goriva račun prenese s črpalk v proračune. Dovoliti prenos cen varuje javne finance, a zadene volivce in podjetja. Zaostritev denarne politike lahko zadrži inflacijska pričakovanja, ne more pa odpreti Hormuza.

Zato je zadnja napoved ECB pomembna. Za euroobmočje napoveduje vrh skupne inflacije pri 3,4 odstotka v tretjem in četrtem četrtletju 2026 ter energetsko inflacijo pri 12,5 odstotka, ob tem pa šok povezuje z zvišanjem obrestnih mer za 25 bazičnih točk in opozorilom, da mora biti javnofinančna pomoč začasna, ciljno usmerjena in prilagojena ECB projections, ECB statement. Evropa se vrača v staro energetsko past: varovati dohodke, varovati proračune in varovati stabilnost cen. Vsega trojega hkrati ne more zaščititi v celoti.

Odprto vprašanje

Najtrše dejstvo ostaja fizično stanje ožine. Francosko poročanje je opisalo padec s približno 160 ladij na dan na 11, vendar je ta številka šibka brez neodvisne potrditve sledenja plovilom Le Grand Continent. Tudi strokovni komentarji dopuščajo možnost nadaljnjega prehoda, kar bolj podpira oceno o hudi delni blokadi kot potrjeno popolno zaprtje Les Clés du Moyen-Orient.

Naslednje točke za spremljanje so zato praktične: dejansko gibanje tankerjev, zavarovanje vojnega tveganja, katarski tovori LNG, polnjenje evropskih skladišč, cene dizla in stroški gnojil. Evropi ni treba ostati brez energije, da jo Hormuz zaboli. Dovolj je, da še naprej kupuje fosilna goriva na trgu, kjer je tveganje postalo del cene.