Madžarska reže sončne prihranke

Več sto tisoč madžarskih gospodinjstev je sončne elektrarne na strehah namestilo v sistemu, ki jim je omogočal, da so presežno proizvodnjo čez leto pobotala z lastno porabo. Nato je vlada spremenila način obračuna. Gospodinjstva zdaj elektriko, oddano v omrežje, prodajajo po približno 5 forintov za kilovatno uro, elektriko iz omrežja pa kupujejo po 36 forintov znotraj omejene cene oziroma do 70 forintov nad njo (HVG, 24.hu). Razmerje sedem proti ena je naložbo, ki je bila za gospodinjstva smiselna, spremenilo v finančno breme.

Madžarsko ustavno sodišče je pritožbe proti spremembi pravil zavrnilo (HVG). S tem je pravno vprašanje zaprlo, ne pa tudi vprašanja zaupanja: ali lahko gospodinjstva verjamejo, da bodo energetska pravila, na katerih temeljijo njihove naložbe, veljala dovolj dolgo. To je zdaj še pomembnejše, ker želi Budimpešta v isti energetski sistem usmeriti več sto milijonov evrov evropskega denarja.

Stari dogovor in njegov razpad

Po starem sistemu neto obračuna je lahko gospodinjstvo s sončno elektrarno opoldne oddalo elektriko v omrežje, zvečer pa jo znova prevzelo, pri čemer je plačalo samo letno razliko med oddajo in porabo. Omrežje je delovalo kot brezplačna baterija. Novi sistem bruto obračuna ta dva toka vrednoti ločeno, pri čemer je odkupna cena oddane elektrike le del maloprodajne tarife.

Prehod zadeva več kot 320.000 gospodinjskih sončnih elektrarn, ko se iztekajo prehodne pravice iz starega sistema (Portfolio). Nekateri lastniki so prejeli kazni zaradi domnevnega oddajanja elektrike v omrežje na območjih, kjer je bilo to omejeno, čeprav so lahko odčitke povzročile spremembe v merilni logiki. Pravila so se premaknila, posledice pa so nosila gospodinjstva.

Poceni elektrika za gospodinjstva stroške prenaša na podjetja

Primer sončnih elektrarn je razkril globlji problem madžarskega energetskega sistema. Preiskovalna analiza Telexa in G7 opisuje nepregledne izračune tarif, odsotnost javnih podatkov o tem, kje omrežje lahko sprejme novo proizvodnjo, ter energetske skupine, povezane z državo, ki so hkrati navzoče v proizvodnji, omrežjih in prodaji ter sodelujejo pri pravilih, ki jih zunanji akterji ne morejo preveriti (Telex/G7).

Madžarska gospodinjstva zaradi cenovnih kapic, ki veljajo od leta 2013, za elektriko plačujejo približno 9,8 evrskega centa za kilovatno uro, približno tretjino povprečja EU (KSH). Razliko plača nekdo drug. Industrijski uporabniki in mala podjetja nosijo stroške navzkrižnega financiranja, zaradi katerih so njihovi računi precej višji kot pri konkurentih v EU (Telex/G7). Takšne stroške lahko energetska podjetja prenesejo naprej, ker jih država ali regulirane tarife na koncu pokrijejo, s tem pa se zmanjša pritisk na učinkovitost, ki bi ga sicer ustvaril trg.

700 milijonov evrov skozi ozka vrata

Za posodobitev omrežij in projekte pametnih števcev so zdaj odprti razpisi, podprti z evropskimi sredstvi, v skupni vrednosti približno 540 milijard forintov (Portfolio). Denar je del revidiranega madžarskega načrta v okviru evropskega Mehanizma za okrevanje in odpornost, sklada po pandemiji covida-19, iz katerega EU državam članicam sredstva izplača po izvedbi dogovorjenih reform. Energetski del načrta je vreden več kot 700 milijonov evrov, od tega je približno 643 milijonov evrov namenjenih elektroenergetskim omrežjem (Telex).

Izplačil ne more biti, dokler Budimpešta ne izpolni 27 »super mejnikov«, povezanih z neodvisnostjo sodstva, bojem proti korupciji in zaščito proračuna (Evropska komisija). Madžarska zahtevka za izplačilo še ni vložila. Država potrebuje naložbe in evropski denar, vendar pogoji glede pravne države odlagajo povračila, zato nastaja pritisk, da se sredstva porabijo hitro, vprašanja upravljanja pa uredijo pozneje.

Na razpise se lahko prijavijo sistemski operater prenosa MAVIR in šest distribucijskih operaterjev, med njimi omrežna podjetja skupin E.ON in MVM. Gospodinjstva, neodvisni razvijalci in novi tržni akterji do teh sredstev nimajo dostopa. Če formule za tarife ostanejo nepregledne, dodeljevanje priključitev na omrežje pa netransparentno, javni denar poveča regulirano bazo sredstev omrežnih operaterjev, ne da bi nujno izboljšal dostop do omrežja.

Naložbeni razlog je resničen, problem dostopa prav tako

Madžarsko omrežje dejansko ne more več brez težav sprejeti tega, kar je že zgrajeno. Evropska banka za obnovo in razvoj je namenila 70 milijonov evrov v okviru 210-milijonskega paketa za projekt sončne elektrarne s hranilnikom z močjo 450 megavatov in ga označila za enega prvih projektno financiranih hibridnih obnovljivih virov v srednji in vzhodni Evropi (EBRD). Regionalne posledice je prejšnji teden pokazala Romunija: sonce je pokrilo približno 40 odstotkov dnevne proizvodnje, zvečer pa izginilo iz sistema, zato so promptne cene presegle 1.000 evrov za megavatno uro (Digi24). Brez hranilnikov in zadostne omrežne zmogljivosti sončna energija opoldne preplavi sistem, po mraku pa kupce izpostavi visokim cenam.

Koristna primerjava je Nizozemska. Tudi ta do 1. januarja 2027 odpravlja svoj sistem netiranja sončne energije, pri čemer naj bi se letni stroški gospodinjstev zvišali s približno 770 na 1.030 evrov (Essent, Zonneplan). Toda nizozemski prehod spremljajo javno objavljeni podatki o zmogljivosti omrežja, pregledna pravila čakalnih vrst in regulirani roki za priključitev. Analiza Telexa in G7 za Madžarsko primerljivih javnih podatkov ni našla (Telex/G7).

Madžarsko omrežje potrebuje naložbe. Toda dosedanji podatki kažejo, da ne gre samo za pomanjkanje zmogljivosti, temveč tudi za vprašanje dostopa. Pogoji za izplačila in zasnova razpisov bi še lahko izsilili več preglednosti, vendar je sedanja struktura sama po sebi ne zagotavlja.