Industrija razdvaja proračun EU

Številka 2,0 bilijona evrov, ki zdaj visi nad naslednjim proračunom EU, je politično uporabna, vendar ni čista primerjava. Sedanji sveženj je to raven dosegel šele, ko je Bruselj rednemu dolgoročnemu proračunu prištel zadolževanje v okviru instrumenta NextGenerationEU; osnovni proračun je znašal 1,074 bilijona evrov v cenah iz leta 2018. Spor zato ni samo o velikosti proračuna, temveč o pravilu, ki določa, kam gre denar EU: v okolja, ki morajo nadoknaditi razvojni zaostanek, ali v okolja, ki so že pripravljena graditi tehnološke, obrambne in energetske zmogljivosti.

Pravilo določi zmagovalce

Vsaka prestolnica ima veto, ker dolgoročni proračun po 312. členu PDEU po odobritvi Evropskega parlamenta zahteva soglasje v Svetu. To pomeni, da lahko vsaka nacionalna zamera postane del končnega dogovora.

Velik del porabe EU je desetletja sledil merilu potrebe. Kohezijska sredstva gredo revnejšim regijam, da zmanjšujejo razlike v dohodkih, infrastrukturi in zaposlitvah, kot izhaja iz parlamentarnega pregleda kohezijske politike. Denar skupne kmetijske politike varuje kmetijske dohodke in podeželska gospodarstva, kar kaže tudi parlamentarna razlaga financiranja SKP.

Sredstva za konkurenčnost delujejo drugače. Če novi denar teče skozi industrijske razpise, raziskovalna partnerstva in nacionalno sofinanciranje, bodo pogosto uspešnejša okolja z močnimi podjetji, univerzami, obrambnimi dobavitelji in upravo, ki zna pripraviti projekte. Končna formula še ni potrjena, zato bistvo ni v natančni številki. Bistvo je v mehanizmu: kohezija nagrajuje potrebo, industrijska politika pa pripravljenost.

Neto plačnice hočejo ambicijo znotraj omejitve

Nemška težava je računovodska. Več evropske porabe za tehnologijo, obrambo in Ukrajino pomeni višje nacionalne prispevke, skupno zadolževanje ali pritisk na starejše prednostne naloge. Za države neto plačnice je zato naravno izhodišče omejen proračun z ostrejšimi izbirami, še posebej ker Bruselj že ima ločene kanale za regionalni razvoj prek Evropskega sklada za regionalni razvoj in za obrambno industrijo prek Evropskega obrambnega sklada.

Francija je pod drugačnim pritiskom. Pariz želi braniti skupno kmetijsko politiko, hkrati pa potiskati naprej obrambo in industrijo, vendar ima po tem, ko je Svet julija 2024 proti Franciji odprl postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, manj fiskalnega prostora. Zadolževanje na ravni EU stroška ne odpravi. Spor samo premakne z današnjih nacionalnih prispevkov na jutrišnje skupno odplačevanje.

Poljska je najjasnejši preizkus tega protislovja. Varšava želi močnejšo varnost, odpornejšo mejo in več porabe, povezane z Ukrajino, hkrati pa ima velik neposreden interes v koheziji: platforma za kohezijske podatke za Poljsko kaže 76,7 mrd. evrov. Država lahko želi tršo Evropo in obenem nasprotuje temu, da bi se ta plačala s slabljenjem formul, ki so financirale njeno dohitevanje.

Enaka napetost teče vzdolž vzhodnega krila. Če proračun izpostavljenost Rusiji obravnava kot strošek, imajo Poljska in baltske države močan argument. Če denar sledi industrijski zmogljivosti, ga lahko večje ekonomije prek javnih naročil in raziskovalnih skupin poberejo več, čeprav varnostno tveganje nosijo bolj izpostavljene države.

Račun bo treba plačati

Kmetom in revnejšim regijam ni treba nasprotovati porabi za konkurenčnost, da bi zaradi nje izgubili. Izgubijo, če se ta financira z rezanjem skupne kmetijske politike ali kohezije, nato pa razdeli prek tekmovanj, za katera so slabše opremljeni.

Pomembna je tudi izbira financiranja. Prihodki EU še vedno temeljijo predvsem na nacionalnih prispevkih glede na bruto nacionalni dohodek, skupno zadolževanje pa ustvarja dolg EU, ki ga je treba sčasoma odplačati, kot pojasnjuje Evropska komisija v svojem vodniku po prihodkih in gradivu za vlagatelje o NextGenerationEU. Nepovratna sredstva šibkejšim regijam pomagajo bolj neposredno. Posojila bolj ustrezajo tistim, ki se lahko zadolžijo in izpeljejo projekte. Sofinanciranje, pri katerem mora vlada dodati svoj denar, lahko revnejše uprave izloči še pred začetkom razpisa.

Proračunski spor se bo predstavljal kot izbira med starimi transferji in sodobnimi prednostnimi nalogami. Težje vprašanje je, ali lahko Evropa gradi industrijske zmogljivosti, ne da bi pri tem opustila obljubo, da lahko revnejše regije še vedno dohitevajo razvitejše.