Iran zaprl Hormuz, nafta pri $93

Iranska vojska je 11. junija razglasila Hormuško ožino za zaprto za trgovsko plovbo, potem ko so novi ameriški napadi trimesečno soočenje spremenili v odprte grožnje tankerjem (Reuters prek Internazionale). Cena nafte brent se je gibala okoli 93 dolarjev za sod (Straits Times). Evropi plina ne bo zmanjkalo čez noč. Že zdaj pa za vsak tovor plačuje precej več, Bruselj pa nima orodja, s katerim bi to ceno lahko neposredno znižal.

Globalna tekma za dobave

Skozi Hormuško ožino običajno preide približno 20 milijonov sodov nafte na dan, kar je približno četrtina vse nafte, ki se prevaža po morju (EIA). Katar, čigar utekočinjeni zemeljski plin potuje skozi isto ožino, je leta 2025 zagotovil okoli 8,2 odstotka uvoza UZP v EU (S&P Global). Ta delež je na papirju majhen, vendar podcenjuje učinek, ker se plin oblikuje na globalnem trgu: ko zaloge iz Perzijskega zaliva izginejo z azijskih trgov, se azijski in evropski kupci potegujejo za iste preostale pošiljke. Cena zadnjega razpoložljivega tovora nato določi strošek za vse.

Evropska referenčna cena plina TTF je v tednu do 24. aprila dosegla 14,80 dolarja za milijon britanskih toplotnih enot (MMBtu), kar je 35 odstotkov več kot pred zaprtjem ožine (EIA). Da bi Evropa občutila pritisk, ni treba, da se ožina popolnoma zapre. Dovolj je, da postane dovolj nevarna, da jo ladjarji začnejo obvoziti.

Podatki združenja Lloyd's Market Association kažejo, kako močno se je promet zmanjšal. Od začetka marca so zabeležili le 111 prehodov tovornih ladij, pri čemer naj bi jih imelo več kot 60 odstotkov iransko povezavo ali dogovorjeno dovoljenje za prehod (LMA). Ožina je postala okrnjen in tvegan koridor, v katerem zavarovalni stroški, vojaške grožnje in politično soglasje določajo, kdo pluje in kdo čaka.

Trg se že prilagaja. Med marcem in majem se je delež ZDA v uvozu UZP v EU povečal s 56 na 60 odstotkov. Norveški UZP v EU je bil medletno višji za 84 odstotkov. Ruski UZP se je povečal za 25 odstotkov (Euronews). Evropa dobave še najde, vendar dražje in deloma pri dobaviteljih, od katerih se je več let poskušala odmakniti.

Izredne zaloge ne znižajo cen

Evropska komisija, izvršilni organ EU, zahteva, da so skladišča plina pred zimo napolnjena 90-odstotno (Commission). ICIS je v začetku junija opozoril, da bi ob počasnem polnjenju skladišča do novembra dosegla le približno 73 odstotkov, torej precej manj od cilja pred ogrevalno sezono (ICIS). Uredba EU o zanesljivosti oskrbe s plinom, okvir za usklajevanje kriznega odziva in zaščito gospodinjstev ob pomanjkanju, državam članicam nalaga solidarnostne obveznosti, ne more pa ustvariti pošiljk UZP, ki jih na trgu ni (EUR-Lex). Pri nafti pravo EU zahteva 90 dni izrednih zalog, Mednarodna agencija za energijo pa lahko usklajuje njihovo sproščanje. Te varovalke so stvarne, vendar rešujejo fizično oskrbo. Na ceno skoraj ne vplivajo.

Dokument Evropske komisije o krizni strategiji, objavljen spomladi, je jedro problema povzel precej neposredno: 57 odstotkov energije v EU še vedno prihaja iz uvoženih fosilnih goriv, Unija pa je od marca prevzela dodatnih 24 milijard evrov stroškov za uvoz energije (AccelerateEU).

Dva odziva, isti račun

Države članice plačujejo isto naraščajočo globalno ceno, politično pa se odzivajo zelo različno. Italijanski zunanji minister Antonio Tajani je izključil samostojno vojaško misijo in poudaril, da bi napotitev zahtevala mandat EU ali Združenih narodov ter novo soglasje parlamenta (Adnkronos). Španska centralna banka Banco de España je gospodarski učinek vojne v osrednjem scenariju opisala kot »omejen«, v neugodnem scenariju pa je predvidela nafto brent pri 145 dolarjih in inflacijo pri 6,8 odstotka (Cadena SER). Španski zunanji minister José Manuel Albares je ločeno pozval k pogajanjem namesto vojaškemu ukrepanju (La Moncloa). Razlika med pomirjujočim in neugodnim scenarijem kaže, kako malo gotovosti imajo evropske vlade.

Največja praznina je v vseh prestolnicah enaka: nobena vlada ni objavila pregledne tabele izpostavljenosti, ki bi pokazala, katere pošiljke, pogodbe, terminali in skladiščne pozicije so odvisni od tokov iz Perzijskega zaliva. Politična razprava zato temelji na scenarijih in zagotovilih, podatki na ravni posameznih tovorov pa ostajajo pri trgovcih. Dokler se to ne spremeni, evropski državljani težko presodijo, ali jih čaka kriza oskrbe, cenovni šok ali varnostni problem na morju, ki predvsem preureja globalni trg. Po razpoložljivih podatkih je cenovni šok že tu. Ali bo polnjenje skladišč pred zimo zaprlo vrzel, preden diplomacija znova odpre ožino, ostaja vprašanje za vsako gospodinjstvo pred ogrevalno sezono.