Iran vsiljuje svoje poti skozi Hormuz

Hormuška ožina je odprta le pogojno: ladje lahko plujejo, vendar Iran zahteva, da plujejo po njegovih pravilih. Konec junija je iranska revolucionarna garda ladjarjem sporočila, da so skozi ožino dovoljene samo poti, ki jih določi Teheran, in zagrozila z »ostrim odgovorom« proti plovilom, ki tega ne bi upoštevala (CNBC). Skozi ožino gre približno 20 milijonov sodov surove nafte na dan in okoli petina svetovne trgovine z utekočinjenim zemeljskim plinom (EIA). Za Evropo je vprašanje zelo praktično: če zavarovalnice in ladjarji sprejmejo teheransko pot, še preden vlade ukrepajo, Iran dobi nadzor brez formalnega zaprtja ožine.

Dve poti, ena grožnja

Potem ko sta se ZDA in Iran 17. junija dogovorila o začasnem okviru za ponovno odprtje, je Oman ob svoji obali ponudil brezplačen koridor, usklajen z Mednarodno pomorsko organizacijo, agencijo OZN za varnost ladijskega prometa (Gulf Industry/ONA). Ladje so ga začele preizkušati. Dne 24. junija je ožino prečkalo 78 plovil, 42 odstotkov pa jih je izbralo omansko pot (S&P Global). Naslednji dan je iranska revolucionarna garda zavrnila vsako plovno pot, ki je ne določa Iran.

S tem je nastalo bistveno vprašanje. Po Konvenciji OZN o pomorskem mednarodnem pravu obalna država ne sme ustaviti »tranzitnega prehoda« skozi ožine, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo (UNCLOS). Iran gre dlje: Teheran si pripisuje pravico, da odloči, katera pot sploh šteje za dopustno, in da grozi ladjam, ki izberejo drugo možnost.

Kdo v resnici odloči o plovbi

Vlade razglašajo načela, kapitani pa odločajo o plovbi. Ladja, ki se danes približuje Hormuzu, preveri vojno zavarovalno tveganje, smernice klubov P&I, torej vzajemnih zavarovalnic za odgovornost pri pomorskih nesrečah, sankcijsko pravo in določila zakupnih pogodb, še preden pride na vrsto vreme. Klubi P&I so že opozorili, da kritje ni na voljo za trgovino, ki krši sankcije (Shipowners' Club). Standardne klavzule BIMCO za vojna tveganja lastnikom ladij omogočajo, da zavrnejo vsak tranzit, ki ga ocenijo kot nevarnega (BIMCO). Zavarovalnice pravijo, da bodo morda potrebovale mesece stabilnosti, preden se premije znižajo (CNBC).

Rezultat je dvojna past. Uporaba poti, ki jo odobri Teheran, lahko pomeni izpostavljenost sankcijam. Izogibanje tej poti prinaša fizično tveganje in zavarovanje, ki lahko postane poslovno nevzdržno. Iranu ožine ni treba zapreti, če zasebni nadzorniki dostopa zaprejo alternative.

Kaj Evropa lahko stori in česa ne more

Evropska unija je ukrepala, vendar z orodji, namenjenimi drugačni vrsti pritiska. Svet EU, v katerem države članice sprejemajo skupne odločitve, je 8. junija uvedel sankcije proti enoti mornarice iranske revolucionarne garde in dvema posameznikoma v okviru na novo razširjenega režima; to je bilo prvič, da je EU sankcije uporabila posebej za obrambo svobode plovbe (2eu.brussels, Firstpost). Francija vztraja pri brezpogojni prosti plovbi, morebiten vojaški odziv pa uokvirja kot razminiranje in spremstvo ladij (La Gazette France).

Sankcije zamrznejo premoženje in omejijo potovanja. Ne odstranijo min in nevarne plovne poti ne naredijo komercialno sprejemljive. To vrzel kažeta tudi evropski pomorski misiji v regiji. EMASOH/Agenor, evropska nadzorna operacija pod francoskim vodstvom, v kateri sodeluje približno osem držav članic, spremlja dogajanje v ožini, nima pa izvršilnega mandata (EMASOH). Operacija ASPIDES, vzpostavljena leta 2024 za zaščito ladijskega prometa v Rdečem morju, lahko spremlja ladje skozi nevarna območja, vendar je bila zasnovana za odvračanje napadov Hutijev, ne za prisilo obalne države, naj sprejme alternativne koridorje (Council of the EU).

Evropska energetska povezava s Hormuzom poteka predvsem prek cen, ne prek naftovodov. Večina nafte, ki gre skozi ožino, konča v Aziji, zato bi prekinitev Evropo zadela predvsem z višjimi svetovnimi cenami nafte in prevoza, ne z manjkajočimi tankerji. Evropska komisija je kot enega od sektorjev, kjer bi bil pritisk lahko najmočnejši, izpostavila letalsko gorivo (EIA, Infobae/EFE).

Šestdesetdnevna ameriška sankcijska licenca, na kateri temelji sedanje premirje, se izteče 21. avgusta. Če bodo ladje še naprej uporabljale omanski koridor in bodo zavarovalnice zanj začele ponujati uporabne cene, bo iranski oprijem popustil. Če bodo mine in napadi pustili samo iransko pot dovolj varno za zavarovanje, bo tranzitni prehod, pravno pravilo, po katerem obalna država ne sme blokirati mednarodne ožine, začel sloneti na dovoljenju akterja, ki grožnjo ustvarja. Tak precedens bi segel precej dlje od Perzijskega zaliva.