Irska vodi proračunski spor EU

Irska je 1. julija prevzela polletno predsedovanje Svetu EU, organu, v katerem ministri držav članic usklajujejo in sprejemajo evropsko zakonodajo. Mandat se začenja v trenutku, ko na mizo prihaja najtežji odprti spor Unije: sedemletni proračun, v predlogu Evropske komisije vreden skoraj 1,98 bilijona evrov (Zeit, European Commission). Dublin s tem ne vodi Evrope, vodi pa pogajalsko sobo, v kateri mora 27 vlad najti dogovor. Pri proračunu, kjer lahko ena sama država ustavi celoten paket, je to več kot protokolarna vloga.

Predsedujoča, ne šefica

Predsedstvo vodi večino ministrskih zasedanj, pripravlja kompromisna besedila in določa zaporedje obravnave spornih vprašanj. Ne more predlagati zakonodaje, ne more preglasovati nacionalnih vetov in ne more ustvariti večine, ki je med državami ni (Council of the EU). Irski mandat je prvi del 18-mesečnega programa, ki ga Dublin deli z Litvo in Grčijo, zato ne začenja s praznim listom, temveč z že dogovorjenim koledarjem (Irish trio programme).

Večina dela poteka pod ravnjo ministrov: v delovnih skupinah, kjer nacionalni uradniki pregledujejo pravna besedila vrstico za vrstico, in v Coreperju, odboru stalnih predstavnikov držav članic v Bruslju, kjer se politični spori pogosto ublažijo ali zamrznejo, še preden pridejo do ministrov (Council preparatory bodies). Uspešno predsedstvo zoži razlike, preden se začne javni del politike. Irska bo morala v šestih mesecih pripraviti več sto kompromisov pri več deset zakonodajnih in političnih dosjejih (Euronews FR).

Zakaj je proračun tako težko zapreti

Večletni finančni okvir, sedemletni proračunski načrt EU, ima eno najstrožjih pravil odločanja v Bruslju: vseh 27 vlad se mora strinjati soglasno, nato pa mora Evropski parlament dati soglasje. Parlament lahko celoten paket potrdi ali zavrne, ne more pa ga popravljati postavko za postavko (Council MFF). Ena država lahko dogovor blokira. Zato ima predsedujoča država pri pisanju osnutkov neobičajno veliko težo: katere proračunske postavke se odprejo najprej, katere številke pridejo v kompromisno besedilo in kako hitro teče koledar, vse to določa, ali bodo vlade odločale med obvladljivimi možnostmi ali med preširokim naborom zahtev.

Nemčija pod kanclerjem Friedrichom Merzem zahteva globlje reze. Nemški mediji so na podlagi poročanja Reutersa pisali, da Berlin želi približno 400 milijard evrov nižji predlog od tistega, ki ga je predstavila Komisija, čeprav formalni status te številke ostaja nejasen (Deutschlandfunk, WirtschaftsWoche). Berlin je kritiziral zgodnje osnutke, ki naj bi zmanjševali sredstva za konkurenčnost in obrambo, hkrati pa varovali kmetijstvo in kohezijsko politiko, torej dve veliki proračunski področji, prek katerih denar teče kmetom in manj razvitim regijam EU (n-tv). Tu je dejanska ločnica: neto plačnice, kot so Nemčija, Nizozemska in Avstrija, želijo manjši proračun; neto prejemnice v južni in vzhodni Evropi želijo ohraniti porabo, ki zmanjšuje razvojni razkorak z bogatejšim delom Unije.

Irski premier Micheál Martin je ob začetku predsedovanja svaril pred »skrajnimi stališči« v proračunskem sporu, kar je bilo sporočilo obema taboroma, naj ostaneta za mizo (Zeit). Njegov vzvod ni glasovanje, temveč besedilo: predsedstvo piše kompromisne okvire, ki določijo, med čim vlade sploh izbirajo.

Pritisk koledarja z vseh strani

Proračun ni edina zadeva, pri kateri je potrebno soglasje. Širitev na Ukrajino in Moldavijo, nov sveženj sankcij proti Rusiji ter odprti pristopni koraki prav tako zahtevajo konsenz in imajo vsak svoje politične ovire (Euronews PL, Onet). Volodimir Zelenski je ob obisku v Dublinu javno pozval Poljsko in Madžarsko, naj ne blokirata ukrajinske poti (Rzeczpospolita). To so politični signali, ne institucionalni izidi. Toda vsaka zadeva, ki zahteva soglasje, črpa iz iste omejene zaloge politične pripravljenosti, proračunska blokada pa bi jo hitro izpraznila.

Prava moč predsedstva zato ni v tem, da lahko premaga veto, temveč v tem, da napiše besedilo, pri katerem postane uporaba veta politično dražja.