Irska vodi pritisk za enotna tržna pravila

Irski finančni minister Simon Harris vodi pogajanja o svežnju evropskih finančnih pravil, ki bi lahko spremenil trgovanje z vrednostnimi papirji in nadzor nad njimi v vsej Uniji. Dogovor želi doseči do oktobra (RTE). Irska je 1. julija prevzela rotirajoče predsedovanje Svetu EU, kar pomeni, da vodi ministrska srečanja, na katerih države članice usklajujejo zakonodajo. Težava je očitna: prav Irska je med državami, ki bi jih predlagane spremembe lahko najbolj neposredno prizadele.

Zakaj želi Evropa preurediti kapitalske trge

Evropska gospodinjstva velik del prihrankov še vedno hranijo v bančnih vlogah z nizkimi donosi. Podjetja, ki želijo kapital zbrati z izdajo delnic ali obveznic, pa se še vedno srečujejo s 27 nacionalnimi režimi za davke, insolventnost in finančni nadzor (Evropska komisija, Svet EU). Kapital zato čez meje ne teče tako gladko kot blago.

Predlagani odgovor je sveženj za povezovanje trgov in nadzor, ki spreminja 17 evropskih zakonodajnih aktov o trgovanju, kliringu in nadzoru vrednostnih papirjev (Evropski parlament). Osnovna logika je preprosta: če bo ESMA, evropski organ za vrednostne papirje in trge s sedežem v Parizu, nacionalne nadzornike prisilila k bolj enotni uporabi pravil, bodo podjetja lažje zbirala denar v drugih državah, vlagatelji pa bodo lahko računali, da se isti finančni produkt povsod nadzoruje približno enako (A&O Shearman).

Irski konflikt interesov

Dublin je eno največjih evropskih središč za administracijo investicijskih skladov. Irska evropska poslanka Regina Doherty je domačo skrb opisala neposredno: Irska ima »zelo veliko domiciliranih naložb« in ne želi, da bi »nekdo drug to upravljal ali spremenil trg tako, da bi postalo mobilno«. Več pristojnosti za ESMA bi po njenih besedah »morda popolnoma ustrezalo Franciji, Nemčiji, Italiji in drugim, ki želijo kos naše pogače, gospodarsko pa Irski ne bi ustrezalo« (RTE).

Koristi sedanje razdrobljenosti niso abstraktne. Od nje živijo upravljavci skladovne administracije, odvetniki za skladnost, regulatorni strokovnjaki in davčni svetovalci v Dublinu in Luksemburgu, katerih delo obstaja prav zato, ker vsaka država nadzor ureja nekoliko drugače. Če se del teh funkcij prenese na raven EU, se premakne tudi delo.

Harris priznava, da ESMA potrebuje »večjo vlogo«, a dodaja, da Irska »ne podpira koncepta centraliziranega nadzora, zagotovo ne samega po sebi« (European Business Magazine). Njegovo sporočilo drugim prestolnicam je, da dogovora ne bo, »če se premakne samo ena oseba« (Irish Times).

Pritisk na Dublin je konkreten. Šest največjih gospodarstev EU podpira prenos dela nadzornih pristojnosti na ESMA, odločitev pa se sprejema s kvalificirano večino: sprejme jo lahko 15 držav, ki predstavljajo 65 odstotkov prebivalstva EU, soglasje vseh članic pa ni potrebno (Svet EU, Irish Times). Irska tega sama ne more blokirati. Kot predsedujoča pa lahko oblikuje kompromis.

Delitev ni med velikimi in majhnimi

Francija v projektu vidi vprašanje obsega: enotnejši nadzor bi evropske kapitalske trge naredil privlačnejše v svetovni konkurenci, francoski regulator pa razpravo uokvirja kot vprašanje konkurenčnosti, ne izgubljenih pristojnosti (AMF). Luksemburg je bliže irskemu refleksu zaščite finančnega središča: ESMA naj nacionalne nadzornike usmerja k večji skladnosti, ne pa neposredno nadzira skladov (CSSF).

Tu je jedro pogajanj. Panožno združenje skladov EFAMA mejo postavlja jasno: podpira preprostejša čezmejna pravila, neposredni nadzor ESMA nad upravljavci premoženja pa označuje za »neupravičen« in za »odvračanje pozornosti« od ciljev konkurenčnosti (EFAMA). Eno je doseči, da 27 nacionalnih nadzornikov ista pravila uporablja bolj enotno. Drugo je, da jih nadomesti en sam evropski organ.

Za gospodinjstva je obljuba širši dostop do naložbenih produktov in boljši dolgoročni donos prihrankov. Toda premik denarja iz depozitov na trge pomeni tudi prevzemanje tveganja. Irska centralna banka opozarja na nevarnosti pri ravnanju ponudnikov: navzkrižja interesov, pritiske k zavajajoči prodaji in digitalne produkte, ki vlagateljev ne informirajo, temveč jih zmedejo (Central Bank of Ireland). Odprto ostaja, ali bodo koristi pobrali običajni varčevalci ali predvsem finančni posredniki.

Evropa znova ugotavlja, da so njeni kapitalski trgi razdrobljeni, nato pa pri vsakem poskusu povezovanja naleti na dejstvo, da ta razdrobljenost varuje konkretne poslovne modele. Harris ima šest mesecev, da ugotovi, čigave.