Irska z €1.622tn krči skupne programe EU

Od razreza dolgoročnega proračuna EU bo odvisno financiranje kmetijstva, regij, raziskav in obrambe do sredine tridesetih let. Irska predlaga, naj Unija v letih 2028–2034 porabi do 1,622 bilijona evrov v cenah iz leta 2025, kar je za 141 milijard evrov manj od predloga Evropske komisije (pogajalski okvir Sveta). Osnutek varuje sredstva, ki jih posamezne države prejemajo za kmetijstvo in regije, največje reze pa usmerja v programe, ki jih Unija vodi skupaj. Vlade, ki želijo manjši skupni proračun, mu še vedno nasprotujejo.

Irska vodi pogovore med vladami, ker trenutno predseduje Svetu EU v okviru sistema rotirajočih predsedstev. Njen »pogajalski okvir« je osnutek izhodišč za dogovor in nikogar ne zavezuje. Dolgoročni proračun določa letne zgornje meje porabe; letni proračuni, dogovorjeni znotraj teh meja, pa določijo, koliko sredstev se dejansko prevzame v obveznosti in koliko izplača (312. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije).

Kje bodo rezi

Irska trdi, da osnutek varuje sredstva za kmetijstvo, regije in ribištvo, kot je zahtevala večina vlad, hkrati pa financira nove prednostne naloge (irsko predsedstvo). Številke potrjujejo prvi del te trditve. V primerjavi z načrtom Evropske komisije se postavka za raziskave, industrijo in obrambo zmanjša za 12,8 %. Postavka, ki združuje kmetijska plačila in kohezijska sredstva (denar EU za zmanjševanje razlik med regijami), se zmanjša le za 3,4 % (priloga Sveta).

To ustreza zahtevam sedemnajstih voditeljev, ki so pozvali, naj se zaščitita kmetijstvo in kohezija (Politico). Zagotovljeni minimum za dohodkovno podporo kmetom ostaja skoraj v celoti nedotaknjen, pri približno 261 milijardah evrov (priloga Sveta). O teh zneskih še ni dogovora, prednostne naloge osnutka pa so jasne.

Šest vlad je zagovarjalo drugačno razmerje med prednostnimi nalogami. Avgusta so Nemčija, Nizozemska, Avstrija, Danska, Finska in Švedska zahtevale precej manjši proračun, obrambo in konkurenčnost pa bi financirale s prerazporeditvijo obstoječih sredstev (skupna izjava). Nemški kancler Friedrich Merz je dejal, da velikost irskega predloga ne more biti podlaga za dogovor (Tagesschau). Tudi danski finančni minister Peter Hummelgaard je nasprotoval prednostnim nalogam: po njegovem se kmetijstvo in regije izogneta večjim rezom, medtem ko jih nosita konkurenčnost in varnost (Politiken).

Kdo lahko blokira dogovor in kdo lahko le prepričuje

Glavni pogajalci Evropskega parlamenta za proračun so pogajalski okvir zavrnili iz nasprotnega razloga. Menijo, da bi proračun ob upoštevanju inflacije in odplačevanja dolga omogočil manj porabe kot sedanji (Evropski parlament). V skupnem znesku je tudi 149 milijard in 296 milijonov evrov za odplačilo skupnega posojila EU za okrevanje po pandemiji; ta sredstva ne financirajo novih projektov (priloga Sveta). Ta znesek sam po sebi ne dokazuje primerjave s sedanjim proračunom, ki jo navaja Parlament, pomeni pa, da naslovni znesek precenjuje sredstva, ki bi jih EU lahko namenila novim projektom.

Razmerje moči je neenakomerno. Vsaka posamezna vlada lahko vloži veto na končni dogovor. Evropski parlament ga ne more spreminjati, lahko pa zavrne soglasje (312. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije). Voditelji bodo irski osnutek obravnavali na zasedanju Evropskega sveta 15. in 16. oktobra; zasedanje lahko usmeri pogajanja, o proračunu pa ne bo odločalo (Evropski svet).

Mesta želijo sodelovati pri odločanju, ne le prejemati denar

Župani prestolnic opozarjajo na ločeno tveganje. Preden voditelji določijo skupni znesek, želijo videti, kako bi rezi prizadeli mesta, ter zahtevajo, da lokalne oblasti sodelujejo pri pripravi in izvajanju programov EU (EUNews). Njihovo pismo je nastalo pred objavo irskega osnutka in je bilo usmerjeno proti prizadevanjem šesterice vlad za reze. Podpisal ga je tudi župan Haaga, čeprav je nizozemska vlada članica te skupine.

Po sedanjih pravilih mora vsaka država za mestne projekte nameniti najmanj 8 odstotkov sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, pri izbiri projektov pa sodelujejo mestne oblasti (uredba o Evropskem skladu za regionalni razvoj). Evropska komisija želi ta sredstva vključiti v en partnerski načrt za vsako državo, ki bi ga pripravila nacionalna vlada. Ko je raziskovalna služba Evropskega parlamenta februarja, več mesecev pred objavo irskega osnutka, pregledala te predloge, ni našla rešitve, ki bi nadomestila zagotovljeni delež za mestne projekte (analiza EPRS). Mestne oblasti se bojijo, da bodo regionalna sredstva ostala v nacionalni proračunski ovojnici, zagotovljeni delež za mesta in njihova vloga pri izbiri projektov pa bosta neopazno izginila.

Župani ne morejo vložiti veta niti glasovati o soglasju. Svoj vpliv uveljavljajo prek evropskih poslancev in nacionalnih ministrov, ki bodo skupaj pripravili ločene zakone za posamezne sklade, kot so skupaj oblikovali tudi sedanja pravila za regionalni sklad. Irski osnutek varuje sredstva, dodeljena posameznim državam, tako da največje reze usmerja v skupne programe, vendar še ni prepričal vlad, ki ga lahko blokirajo. O tem, ali bodo mesta ohranila zagotovljeni delež, bodo odločali zakonodajalci, ki pripravljajo pravila za partnerske načrte; pogajalski okvir te odločitve ne določa.