Italija izvedla le €3.7bn projektov EU

Mehanizem za okrevanje in odpornost (RRF), 577 mrd. evrov vreden sklad, ki ga je EU leta 2021 vzpostavila za obnovo gospodarstev po covidu, ima trd rok: 31. avgust 2026. Po tem datumu se novi mejniki ne bodo več šteli. Do 30. septembra morajo države vložiti vse zahtevke za plačilo. Neizkoriščen denar zapade. Doslej so vlade prejele približno 58 odstotkov sredstev (Evropska komisija, ING Think). Pravo ozko grlo pa ni pri nakazilu iz Bruslja, temveč pri poti od državnega računa do bolnišnice, šole ali malega podjetja.

Italija je denar dobila. Projekti niso sledili.

Italija najostreje pokaže, kje se sistem zatika. Rim je prejel 166 mrd. evrov, kar je 85 odstotkov od 191 mrd. evrov, kolikor mu pripada v največji nacionalni ovojnici sklada (italijanska vlada). Italijansko računsko sodišče pa je ugotovilo, da je dejansko dokončanih projektov le za 3,7 mrd. evrov (upday, Il Resto del Carlino). Preostanek je ujet v različnih fazah upravnih postopkov. Več tisoč majhnih občin je prejelo sredstva, vendar nimajo dovolj ljudi za javna naročila in nadzor. Najbolj zaostaja jug: na Siciliji je stopnja izplačil 22-odstotna, v Kalabriji 25-odstotna, v Benečiji pa 47-odstotna (Il Foglio).

Upravnemu primanjkljaju se je pridružil še fizični. Stroški gradnje so se od leta 2022 zvišali za 40 odstotkov, evropska nepovratna sredstva za te projekte pa so bila določena po cenah iz leta 2021 (Legacoop Romagna). To poruši računico izvajalcev: pogodbo za obnovo šole dobijo po eni ceni, nato pa jim materiali pojedo proračun še pred končano streho. V italijanskem gradbeništvu se je zato leta 2025 začelo 13.500 postopkov zaradi insolventnosti (Unioncamere). Vsak stečaj za seboj ustavi tudi javni projekt.

Vzhodneje je slika še slabša. Madžarska je prejela le 9 odstotkov od 10,4 mrd. evrov, saj je 9,5 mrd. evrov zamrznjenih zaradi sporov o vladavini prava (Portfolio.hu). Romuniji grozijo kazni v višini 15 mrd. evrov, ker ni izpolnila 38 mejnikov (DCNews). Bolgarija je po sedmih vladah od potrditve načrta počrpala le 53 odstotkov sredstev.

Preživetje z manjšimi ambicijami

Države, ki so videti uspešne, so to pogosto dosegle z znižanjem ciljev. Portugalska se je izgubi 2 mrd. evrov izognila tako, da je svoj načrt trikrat preprogramirala: izločila je proge podzemne železnice v Lizboni in Portu, prepolovila stanovanjske cilje ter za 40 odstotkov zmanjšala načrtovano število zdravstvenih postelj (Eco/Sapo, Observador). Hkrati je 964 mio. evrov usmerila v razvojno banko, pri katere posojilnih programih se kot »izvedba« šteje podpis pogodbe, ne dokončanje projekta (Conta-la.pt). Portugalski nadzorni organ je zato vprašal: »Ali žrtvujemo učinek?«

Grčija, ki je počrpala 68,5 odstotka svojega 36 mrd. evrov vrednega paketa, se sooča z drugačno omejitvijo. Povpraševanje po poceni posojilih RRF z obrestno mero med 0,3 in 1 odstotkom ponudbo presega za 6 do 8 mrd. evrov (News247). Ko se ta posojila končajo, bodo podjetja odvisna od tržnih obrestnih mer, ki so tri- do štirikrat višje (Protothema).

Napaka v sami zasnovi

Evropsko računsko sodišče je opredelilo osrednje protislovje: RRF plačuje mejnike, ne dejanskih stroškov. Če država formalno izpolni mejnik, naložba pod njim pa se nikoli ne konča, sklad nima mehanizma, s katerim bi denar zahteval nazaj (posebno poročilo ECA 13/2024, eucrim).

Globlji problem je, kot je opozoril Bruegel, bruseljski ekonomski raziskovalni inštitut, da plačila po uspešnosti zahtevajo močne institucije (Bruegel). Romunija, Bolgarija in Madžarska, države z najšibkejšimi upravami, so obenem tiste, ki preobrazbo najbolj potrebujejo. RRF naj bi zmanjševal razlike. V praksi jih je pogosto ponovil.

Evropski fiskalni odbor ocenjuje, da so nepovratna sredstva RRF javne naložbe v EU vsako leto povečala za približno 0,25 odstotka BDP, ta učinek pa leta 2027 izgine brez nadomestnega instrumenta (Evropski fiskalni odbor). Naslednji proračunski cikel EU se začne leta 2028, pogajalci pa se še niso dogovorili niti o tem, ali naj stalno naložbeno orodje sploh obstaja. Odprto je predvsem, koliko denarja bo zapadlo in ali bo kdo pravočasno opazil vrzel, ki jo bo pustil za seboj.