Italija z obrambo išče energetsko izjemo

Finančni ministri skupine G7 so se minuli konec tedna sestali v Parizu, italijanskemu gospodarskemu ministru Giancarlu Giorgettiju pa niso dali ničesar oprijemljivega. Sporočilo je pozvalo k »fiskalni zadržanosti«, ne k večji prožnosti, čeprav vojna z Iranom evropske stroške energije potiska na ravni, ki jih ni bilo od leta 2022. Nobena članica G7 ni podprla zahteve Rima, da bi se izdatki za energijo obravnavali podobno kot vojaški izdatki: kot izredni strošek, zaradi katerega je dovoljeno začasno upogniti proračunska pravila.

Ta zavrnitev dobro pokaže, kako evropska fiskalna pravila delujejo v praksi. Sedemnajst držav EU je aktiviralo nacionalno odstopno klavzulo (NEC), določbo Pakta za stabilnost in rast, torej evropskega pravilnika o javnem zadolževanju, ki jim omogoča, da za obrambo porabijo do 1,5 % BDP nad dogovorjenimi cilji primanjkljaja, ne da bi s tem sprožile kazni. Italija želi enako obravnavo za energetske stroške, ki jih je povzročila blokada Hormuške ožine. Bruselj za zdaj pravi ne.

Kdo sme uporabiti izhod v sili

Nacionalna odstopna klavzula temelji na preprosti logiki: ruska vojna v Ukrajini je ustvarila varnostno grožnjo, zato vlade potrebujejo več prostora za ponovno oboroževanje. Klavzula se je julija 2025 aktivirala za 15 držav članic. Nemčija se jim je pridružila oktobra 2025, Avstrija februarja 2026.

Italijanska premierka Giorgia Meloni je 17. maja pisala predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen in trdila, da je energetska varnost med vojno, ki je zaprla eno ključnih naftnih ozkih grl, enako strateška kot vojaška pripravljenost. Podpredsednik Komisije Valdis Dombrovskis je dejal, da zahtevo »preučujejo«, kar v bruseljskem jeziku pogosto pomeni odlaganje. Če bi se klavzula razširila še na energijo, bi skozi ista vrata lahko vstopila vsaka visoko zadolžena država, strošek pa je Reuters ocenil na več kot 30 mrd. evrov po vsej EU.

Dolžniška ločnica

Nemški kancler Friedrich Merz je 19. maja zaostril severno stališče: čezmerni dolg »ogroža suverenost«, je dejal, nekatere države pa »za obresti porabijo več kot za obrambo«. Italije ni imenoval, a tarča je bila jasna.

Nemčija sicer nacionalno odstopno klavzulo uporablja široko. Njeno zvezno računsko sodišče je opozorilo, da se pod oznako »obramba« vključujejo tudi kibernetska varnost, civilna zaščita in obveščevalne službe, čeprav bi se v običajnih razmerah šteli za notranjo upravo. Berlin ob tem približno 15 mrd. evrov energetskih subvencij vodi skozi redni proračun in podnebni sklad. To si lahko privošči, ker je njegov dolg pri okoli 65 % BDP. Italijanski je pri 137 %. Nizozemska, z dolgom pri 44 % in najvišjo bonitetno oceno, kar pomeni zelo nizke stroške zadolževanja, lahko energetske šoke absorbira brez večjega proračunskega pritiska.

Pravila zato močno koristijo državam, ki že imajo fiskalni prostor. Najbolj boleč primer je Francija. Pariz je od julija 2024 v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, kazenskem tiru EU za vlade, ki preveč trošijo. Zaradi tega ne more aktivirati nacionalne odstopne klavzule, čeprav jo uporablja 17 drugih držav.

Po poročilu francoskega senata so francoska plačila obresti leta 2026 dosegla ocenjenih 74 mrd. evrov, kar je več od obrambnega proračuna, težkega približno 57 mrd. evrov. Vlada je odgovorila z 6 mrd. evrov zamrznitve izdatkov, pri čemer za vsak nov energetski strošek enak znesek odreže drugim ministrstvom. Eden glavnih evropskih varnostnih partnerjev tako za servisiranje starega dolga plačuje več kot za svojo vojsko.

Najmočnejša karta Rima

Giorgetti je novinarjem dejal, da do istega cilja vodi »več poti«: preusmeritev neporabljenega denarja iz sklada za okrevanje, preknjiženje energetskih izdatkov med enkratne stroške ali obdavčitev presežnih dobičkov energetskih podjetij. Italija davka na nepričakovane dobičke ni zvišala, čeprav naj bi domača podjetja v proizvodnji energije ustvarila približno 9 mrd. evrov dobička.

Resnični vzvod Rima pa je SAFE, novi 150 mrd. evrov vreden program skupnega obrambnega posojanja v EU. Italija je iz njega zaprosila za 14,9 mrd. evrov. Meloni je dala vedeti, da bi bilo brez energetske prožnosti italijanski javnosti »zelo težko« razložiti SAFE. Rok za aktivacijo se izteče konec maja. To je politična menjava.

Če Italija program odloži ali ga zavrne, evropski načrt ponovne oborožitve izgubi tretjo največjo članico. Komisija to ve. Ključno vprašanje je, koliko bo Bruselj pripravljen popustiti pri energetskih pravilih, da bi zaščitil svoje obrambne ambicije.