Italija preiskuje krajo Natovih datotek

Varovan sistem lahko odpove tudi brez vloma. Včasih zadostujejo ena dostopna pravica, ena kopirana datoteka ali ena oseba, ki ji je sistem zaupal. Italijanska preiskava domnevno ukradenih identitet, občutljivih dokumentov in gradiva, povezanega z Natovimi projekti, je pomembna zato, ker Evropa pospešuje skupno obrambno sodelovanje, velik del dokumentacije pa še vedno hranijo nacionalna ministrstva in pogodbeni izvajalci.

Javno dostopni podatki ne kažejo, da bi prišlo do vdora v Nato. Poročanje n-tv govori o aretaciji nekdanjega pripadnika italijanskih obveščevalnih struktur in o domnevnem nepooblaščenem dostopu do tajnih informacij, povezanih z vojsko. To podpira ožjo ugotovitev: skupni obrambni projekti so varni toliko, kolikor svoje dokumente varujejo posamezne države in podjetja z varnostnim dovoljenjem.

Kje so dokumenti v resnici

Izraz »gradivo Natovega projekta« zveni dokončno, vendar sam po sebi pove premalo. Lahko gre za podatke z oznako tajnosti Nata, za italijansko tajno gradivo, povezano z zavezniškim programom, za podjetniške dokumente z vrednostjo pri javnih naročilih ali zgolj za dokumente, ki Nato omenjajo. To so različne vrste škode in tudi različna pravna vprašanja.

Ključna je veriga hrambe: kdo je imel dokument, kdo ga je smel odpreti, kdo ga je premaknil in kdo je to opazil. Italijansko tožilstvo bo presodilo, kaj lahko očita osumljencem. Organi nacionalne varnosti morajo preveriti, ali so odpovedala varnostna dovoljenja ali pravila ravnanja s tajnimi podatki. Obrambna podjetja pa morajo pokazati, ali so nadzorovala dostop do občutljivega gradiva. Če je šlo za informacije, ki izvirajo iz Nata, Natova varnostna pravila temeljijo na tem, da jih zaveznice varujejo v svojih nacionalnih sistemih.

Takšna ureditev je razumljiva, ker države ohranjajo suveren nadzor nad varnostnimi postopki. Hkrati ustvarja šibke točke. Bruselj ne preverja dnevnika dostopov v Rimu. Pogodbena klavzula ne prepreči, da zaupanja vredna oseba kopira datoteko. Direktiva EU o javnem naročanju na obrambnem področju naročnikom omogoča, da pri občutljivih obrambnih pogodbah zahtevajo varovala, vendar je dejanski preizkus pri ministrstvih, izvajalcih in podizvajalcih.

Hitrejši nakupi, iste varnostne vrzeli

Evropska unija ta sistem zdaj širi. Obrambna agenda Evropske komisije spodbuja več industrijskih zmogljivosti in skupno naročanje. Uredba EDIRPA in predlog programa EDIP sledita isti smeri: več čezmejnih obrambnih nakupov in proizvodnje.

Ne vzpostavljata pa skupne evropske protiobveščevalne službe. To je pomembno, ker hitrost povečuje izpostavljenost. Več skupnih projektov pomeni več ljudi z dostopom, več podjetij, ki ravnajo z občutljivimi zahtevami, in več partnerjev, ki so odvisni od varnostnih navad drugih.

Cena odpovedi ni abstraktna. Izvajalci lahko izgubijo dostop do programov. Vlade se lahko soočijo z zamudami, dokler preiskovalci preverjajo, kaj je bilo razkrito. Partnerji lahko postanejo previdnejši pri deljenju tehničnih zahtev, podatkov o osebju ali informacij o dobaviteljih. Na obrambnem trgu, ki temelji na zaupanju, lahko uhajanje podatkov upočasni delo še preden kdo dokaže operativno škodo.

Skupno podjetje Rheinmetalla in Leonarda kaže, kakšna industrijska izpostavljenost je lahko v igri, ne dokazuje pa povezave z italijanskim primerom. Rheinmetall in Leonardo svoje sodelovanje pri bojnih vozilih opisujeta kot evropski industrijski projekt. Če bi zaščiteno italijansko gradivo razkrilo dobavitelje, zahteve ali predpostavke o interoperabilnosti, bi partnerji imeli razlog za skrb. Javni dokazi ne kažejo, da se je to zgodilo.

Nemški pogled na varnostne grožnje pojasni, zakaj bodo primer brali tudi zunaj Italije. Nemški uradniki rusko vohunjenje in krajo podatkov že obravnavajo kot tveganje za strateške sektorje. Notranji minister Severnega Porenja - Vestfalije Herbert Reul je v Zeit opozoril na energetiko, obrambo in logistiko, Kölner Stadt-Anzeiger pa je poročal o skrbeh glede obrambnih podjetij, prometnih poti in vodilnih kadrov. Zaradi tega ozadja je italijanski primer razumljiv tudi v Berlinu, čeprav ne kaže, da bi bila prizadeta nemška podjetja.

Belgija je pomembna kot sedež zavezništva, ne kot preiskovalec. Natovi arhivi sedež zavezništva umeščajo v Bruselj, belgijski nacionalni varnostni organ pa po navedbah zunanjega ministrstva v svojem sistemu opravlja naloge glede tajnih podatkov in varnostnih dovoljenj. Če bi ušle zavezniške informacije, je ključno evropsko vprašanje, kako hitro so bili partnerji obveščeni.

Primer za zdaj ni dokazal ogroženosti Nata. Pokazal pa je, da evropska obrambna krepitev sloni na sistemih hrambe in nadzora, ki ostajajo nacionalni, neenotni in deloma nevidni. Italijanske oblasti morajo zakonito in jasno pojasniti, kakšni dokumenti so bili v igri in kam so šli. Nato in partnerske vlade pa morajo zagotoviti, da so preverili škodo, če je šlo za zaščitene zavezniške informacije.