Italijanski račun za obresti zraste za €30 milijard

Italija naj bi leta 2029 za obresti od javnega dolga plačala 117,2 milijarde evrov, leta 2025 pa 87,2 milijarde, kar pomeni 30 milijard evrov več. Tako navaja Il Fatto Quotidiano v poročilu o fiskalnem načrtu, ki ga je vlada 2. oktobra poslala parlamentu (Il Fatto Quotidiano). Napovedi v časopisu nismo preverili v uradni tabeli, zato se lahko posamezne številke še spremenijo. Ključen je trend, ki določa okvir proračuna za leto 2027, ki ga mora zdaj pripraviti finančni minister Giancarlo Giorgetti.

Načrt določa večletni okvir prihodkov, izdatkov in stroškov za obresti; o dejanski porabi odloči poznejši zakon o proračunu (AGI). Ko ga je vlada potrdila, ga je Giorgetti predstavil kot previden odziv na zahtevnejše razmere (To Brief).

Zakaj stroški obresti naraščajo počasi, a vztrajno

Stroški obresti države so bolj odvisni od zgodovine njenega zadolževanja kot od današnjih razmer na trgih. Ko vlagatelji zahtevajo višje donose, torej večji zaslužek od nakupa obveznice, italijanske obveznice s fiksno obrestno mero še naprej prinašajo obresti po pogojih, dogovorjenih ob izdaji.

Višji stroški nastanejo šele, ko italijanska zakladnica nadomesti zapadle obveznice z novimi ali se zadolži za pokritje novega primanjkljaja. Temu pravimo refinanciranje. Po podatkih Parlamentarnega urada za proračun (UPB), neodvisnega italijanskega fiskalnega nadzornika, je bila povprečna preostala ročnost italijanskega dolga konec leta 2025 7,9 leta (UPB). Vsako leto se zato zamenja še del starega, cenejšega dolga z novim, za katerega velja takratna obrestna mera.

Nove obrestne mere se zvišujejo v celotnem evrskem območju, ne zaradi posebnih dvomov o Italiji. Bazična točka je stotinka odstotne točke. Evropska centralna banka (ECB), ki določa obrestne mere v evrskem območju, je v šestem Ekonomskem biltenu za leto 2026 približno 37 od skupno 45 bazičnih točk rasti donosnosti desetletnih državnih obveznic pripisala spremenjenim pričakovanjem glede svojih prihodnjih obrestnih mer; razlike v stroških zadolževanja med državami pa so večinoma ostale nespremenjene (ECB). Italija torej plačuje več, ker se je zadolževanje podražilo v celotnem evrskem območju; podatki ne kažejo, da bi vlagatelji posebej kaznovali Italijo.

Delež dolga pada, stroški obresti pa rastejo

Italijanski dolg naj bi dosegel vrh pri približno 138,5 odstotka BDP leta 2027, nato pa do leta 2029 upadel na približno 136,6 odstotka (Agenparl, Il Mattino). Delež se zmanjšuje, ker BDP, izražen v tekočih cenah in brez upoštevanja inflacije, raste hitreje od dolga.

Nižji delež dolga ne pomeni, da bo Italija imetnikom obveznic dolgovala manj. V istem obdobju naj bi se delež stroškov obresti v BDP povečal s 3,8 na 4,6 odstotka (Il Fatto Quotidiano). Posojilodajalcem bo tako šel vse večji del nacionalnega dohodka, ki ga ne bo mogoče nameniti pokojninam, bolnišnicam ali šolam.

Koliko bi stalo dodatno zadolževanje

Poleg okvirnega načrta je vlada parlament zaprosila za dovoljenje, da se zadolži nad zgornjo mejo izdatkov, dogovorjeno z EU v okviru fiskalnih pravil Unije. Dodaten manevrski prostor bi v letih 2027 in 2028 namenila energetiki in obrambi, skupaj približno 29 milijard evrov (AGI, Agenparl).

Iz objavljenega poročila ni razvidno, ali napoved stroškov obresti že vključuje to zadolževanje. Za vsak dodaten dolg bo veljala obrestna mera ob izdaji obveznic, obresti pa bo treba plačevati, dokler bodo obveznice v obtoku.

Kdo bo od dodatnega denarja imel korist, še ni določeno. Smernice Evropske komisije energetsko izjemo usmerjajo v obnovo stavb in večjo energetsko učinkovitost, ne pa v povračila za račune ali znižanje davkov na gorivo (European Commission). Če bo Rim temu sledil, bodo od denarja največ imeli lastniki stanovanj, ki si lahko privoščijo prenovo, in podjetja, ki jo izvajajo, najemniki pa manj. To je sklep na podlagi smernic, ne že sprejeta odločitev o porabi.

Zahtevana je visoka večina. Po 81. členu italijanske ustave mora parlament o zadolževanju nad načrtovanim obsegom v izjemnih okoliščinah odločiti z absolutno večino v obeh domovih (Italian Senate). Parlament naj bi o tem glasoval 13. oktobra (Corriere della Sera).

Objavljena napoved kaže, da bodo letni stroški obresti do leta 2029 naraščali, čeprav bo javni dolg glede na velikost gospodarstva upadal. Oboje je posledica koledarja refinanciranja, določenega že pred leti, in obrestnih mer v celotnem evrskem območju. Rim ne odloča ne o enem ne o drugem. Napoved je treba še preveriti v uradni tabeli, zakladnica pa mora poslancem pred glasovanjem jasno odgovoriti, ali so v izračunu obresti že upoštevana posojila, za katera prosi za dovoljenje.