Italijanski volilni bonus morda ne prinese večine

Poslanska zbornica je 8. oktobra z 227 glasovi proti 164 v tajnem glasovanju dokončno potrdila volilno reformo Giorgie Meloni (uradno glasovanje v Poslanski zbornici, AGI). Zakon daje vodjem koalicij večji vpliv na to, kdo bo zasedel sedeže v parlamentu. Njegova osrednja obljuba je bonus za zmagovalca, ki naj bi zagotovil stabilno vlado, vendar tehnično gradivo parlamenta kaže, da lahko zmagovalec, ki doseže volilni prag, ostane en sedež pod večino v senatu (uradno gradivo Poslanske zbornice in senata).

Meloni pravi, da bodo volivci zdaj izbirali stranko, koalicijo, program, predlaganega predsednika vlade in svojega poslanca (AGI). Opozicijska voditelja Elly Schlein in Giuseppe Conte trdita, da vlada pred naslednjimi volitvami spreminja pravila sebi v prid; poslanci opozicije so napovedali, da bodo zakon izpodbijali (AP).

Bonus, ki ne zagotovi večine

Zakon odpravlja mešani volilni sistem, ki je združeval strankarske liste in volitve v enočlanskih okrajih. Nadomešča ga sorazmerna razdelitev sedežev, dopolnjena z bonusom za zmagovalca (Reuters prek Internazionale). Da bi stranka ali koalicija dobila bonus, mora osvojiti vsaj 42 odstotkov veljavnih glasov (uradno gradivo Poslanske zbornice in senata).

Sam prag ni dovolj. Ista stranka ali koalicija mora priti na prvo mesto tako v Poslanski zbornici kot v senatu. Če ji to ne uspe v enem od domov, bonusa ne dobi v nobenem; drugega kroga ni (De Standaard). Pogoj za senat je pomemben, ker italijanska vlada za nastop funkcije in sprejemanje zakonov potrebuje podporo obeh domov.

Bonus obsega 70 poslanskih in 35 senatorskih sedežev, ki se razdelijo znotraj vnaprej določenega števila 400 poslancev in 200 senatorjev (uradno gradivo Poslanske zbornice in senata). Število sedežev v parlamentu se ne poveča. Vsak sedež, dodeljen z bonusom, bi sicer pripadel drugi stranki.

Prav pri tem se pokaže šibka točka obljube o stabilni vladi. V poenostavljenem računskem primeru iz gradiva blok, ki komaj doseže prag, zmaga v Poslanski zbornici, v senatu pa ostane brez večine. Dobi 202 od 400 poslanskih sedežev, a le 100 od 200 senatorskih, enega manj od 101, kolikor jih potrebuje za večino (uradno gradivo Poslanske zbornice in senata). Na dejanski izid bi vplivali zaokroževanje, razporeditev glasov po regijah in glasovi za stranke, ki ne osvojijo nobenega sedeža.

Največ pridobijo vodje koalicij

Glasovi za povezane liste, ki ne dosežejo triodstotnega praga, se vseeno prištejejo k 42 odstotkom, potrebnim za bonus, čeprav te manjše liste običajno ne dobijo rednih sedežev (Reuters prek Internazionale). Zato se vodjem splača pridobiti vsako manjšo zaveznico, ne glede na njene možnosti za samostojno osvojitev sedežev.

Mandati iz bonusa pripadejo kandidatom z vnaprej določenega seznama, ki ga koalicijski pogajalci sestavijo pred volilnim dnem (De Morgen). Volivci vrstnega reda ne morejo spreminjati. Glas za koalicijo tako izvoli kandidate po izboru njenih voditeljev, zato sedeže, namenjene zagotovitvi večine, zapolnijo strankarska vodstva, ne volilne preference.

Tuji mediji so opozorili na dejstvo, ki ga oba politična tabora večinoma izpuščata. De Standaard je navedel politologa Giovannija Orsino, ki je opozoril, da bi bonus lahko osvojila tudi združena opozicija (De Standaard). Pravila nagrajujejo tistega, ki sestavi širše zavezništvo. Posledice segajo tudi iz Rima: zmagovalno zavezništvo bo odločalo, kdo bo zastopal Italijo v pogajanjih med vladami EU.

Kaj še lahko prepreči uveljavitev zakona

Zakon bo lahko veljal za volitve šele, ko ga predsednik republike uradno podpiše in objavi (italijanska ustava, 73. člen). Ustavno sodišče o njem še ni odločalo. V preteklosti je razveljavilo bonus brez minimalnega volilnega praga, leta 2017 pa potrdilo prag 40 odstotkov (Ustavno sodišče, sodba 35/2017).

Napoved opozicije, da bo zakon izpodbijala, trči ob procesno oviro. Stranke ga ne morejo same predložiti Ustavnemu sodišču. Vprašanje mu mora posredovati sodnik, ki obravnava konkreten spor, zato je presoja odvisna od tega, ali se tak spor znajde pred italijanskim sodiščem.

V parlamentarnem računskem primeru bonus prinese večino v Poslanski zbornici, ne pa tudi v senatu, zato ne zagotavlja stabilnosti, ki jo obljublja Meloni. Vpliv zakona na izbor kandidatov je jasnejši: o tem, kdo bo zasedel sedeže, pridobljene z bonusom, bodo odločali vodje koalicij, ne volivci.