Italija zavlačuje z obrambnim posojilom

Italija načrtuje največjo prenovo svojih kopenskih sil v eni generaciji: nov glavni bojni tank, približno 1.050 oklepnih vozil v 16 različicah in novo oklepno brigado. Industrijski okvir že obstaja. Konceptni demonstrator tudi. Politična namera je znana. Manjkajo pa podpisana pogodba, odobreno financiranje in časovnica dobav. Program tankov trenutno stoji pri proračunskih in postopkovnih vprašanjih.

Evropska unija je za takšne primere vzpostavila instrument SAFE (Security Action for Europe), 150 milijard evrov vreden mehanizem obrambnih posojil, pri katerem se EU zadolži centralno in nato članicam posodi sredstva za odobrene vojaške nakupe (Evropska komisija). Litva je 29. junija prejela prvo izplačilo v višini 956,3 milijona evrov, kar kaže, da mehanizem deluje, kadar vlada hitro zaključi postopke (Evropska komisija). Italija, ki bi lahko dostopala do približno 14,9 milijarde evrov, posojilne pogodbe še ni podpisala (Quotidiano.net). Orodje, zasnovano za pospešitev evropskega oboroževanja, lahko Rimu v praksi daje tudi razlog za čakanje.

Kdo v Rimu lahko dejansko sprosti program tankov

Industrijski del je videti pripravljen. Leonardo in Rheinmetall sta ustanovila skupno podjetje v razmerju 50 : 50, pri čemer naj bi 60 odstotkov proizvodnje potekalo v Italiji (Leonardo). Specializirani obrambni mediji vrednost programa A2CS ocenjujejo na približno 16 milijard evrov (Army Recognition). Nemško obrambno poročanje italijanski tank, izpeljan iz Pantherja, opisuje kot »konceptni demonstrator in prvo ponudbo«, pri čemer naj bi ocenjevanje kupca in razvojna naročila šele sledila (ESuT).

Toda obrambno ministrstvo v italijanskem sistemu ne more samo izvesti nakupa. Pristojnost za zadolževanje in proračunsko kritje imata finančno ministrstvo in parlament. Obrambno ministrstvo lahko zahteva 1.050 vozil, ne more pa samo ustvariti porabe ali odobriti dolga, s katerim bi jih plačali. Italijanski mediji zato kot osrednje trenje opisujejo vprašanje, ali dodatna obrambna poraba zahteva novo parlamentarno pooblastilo in ali je zadolževanje prek SAFE cenejše oziroma politično lažje obvladljivo kot običajno državno zadolževanje (Quotidiano.net). Dokler teh vprašanj ne razrešijo, skupno podjetje čaka.

Rok ni pravno tog, a je dejanski

Bruselj naj bi Italiji sporočil, da za podpis ni strogega pravnega roka. Pritisk je drugje: neporabljena sredstva SAFE je treba do konca leta 2026 prerazporediti, zato odlašanje prinaša konkreten strošek. Če Rim čaka predolgo, se denar lahko preseli k državam, ki so postopke zaključile prej (Adnkronos).

Tveganje prerazporeditve ni pomembno samo za Italijo. Pozorno ga spremlja tudi Francija. Italijanski program, zgrajen okoli Rheinmetallovih platform, bi lahko pomagal, da sistemi kopenskih sil z nemško industrijsko osjo postanejo evropska privzeta izbira za oklepna vozila, česar si Pariz ne želi. Pogoji upravičenosti v okviru SAFE vključujejo skupna naročila in omejitve za komponente iz držav zunaj EU (Evropska komisija), ne preprečujejo pa, da bi sredstva okrepila industrijski položaj ene države na račun druge.

Širši vzorec kaže isto težavo. Poljski obrambni krogi italijanskega odlašanja ne obravnavajo kot neposredne grožnje vzhodnemu krilu, temveč kot še en preizkus, ali bodo evropske obljube o težkih kopenskih silah do leta 2027 verodostojne (Radar RP). Nemška stalna brigada v Litvi, ki naj bi do konca leta 2027 štela približno 5.000 pripadnikov ter vključevala tanke in mehanizirano pehoto, je najvidnejše kratkoročno merilo, ali NATO izpolnjuje zaveze glede vzhodnega krila po letu 2022 (Euronews PL, Atlantic Council).

Evropsko oboroževanje trenutno hitreje proizvaja napovedi, finančne arhitekture in industrijska partnerstva kot operativna oklepna vozila. Italijanski primer pokaže razlog: denar je lahko na voljo, industrija pripravljena, zavezništvo zahtevno, vendar se program ne premakne, dokler finančno ministrstvo ne pristane na zadolžitev in parlament ne odobri porabe.

Za razrešitev spora še vedno manjkajo ključni podatki: natančen italijanski cilj zmogljivosti v okviru Nata, stopnja pripravljenosti enote, ki bi jo opremil A2CS, in časovnica podpisa pogodbe. Brez tega zgodba ostaja v prostoru med hitrostjo, ki jo Evropa razglaša za nujno, in hitrostjo, ki jo dopuščajo njene fiskalne institucije.