Italija in Tunizija zavračata libijske morske meje

Italija in Tunizija sta Združenim narodom poslali uradni pismi, v katerih zavračata enostransko razglasitev libijske izključne ekonomske cone v osrednjem Sredozemlju. Takšna cona obalni državi daje pravice do ribolova, mineralnih surovin na morskem dnu in energetskih virov do 200 navtičnih milj od obale, ne pomeni pa polne suverenosti nad morjem. Doslej sta memorandum o razmejitvi na morju, ki sta ga Turčija in Libija podpisali leta 2019, formalno izpodbijala predvsem Grčija in Ciper, ker po njuni oceni črte posegajo v območja, ki jih sama štejeta za svoja. Z italijanskim in tunizijskim ugovorom se nasprotovanje širi na obe strani osrednjega Sredozemlja.

Kaj protestno pismo pri ZN doseže in česa ne

Po Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) države z nasprotnimi ali sosednjimi obalami prekrivajočih se morskih meja ne morejo urediti tako, da pri ZN preprosto deponirajo svojo črto. Člena 74 in 83 zahtevata razmejitev z dogovorom, ki vodi k pravični rešitvi (celotno besedilo UNCLOS). ZN stališče države evidentirajo, vendar ga ne potrdijo kot pravno pravilnega; enostranska vloga tudi ne more zavezovati držav, katerih pravice bi bile prizadete (dosje UN DOALOS o Libiji).

Protestno pismo ima zato predvsem funkcijo uradnega zapisa nestrinjanja. Državi prepreči, da bi se njen molk pozneje razlagal kot privolitev, hkrati pa energetskim družbam, diplomatom in sodiščem sporoči, da je meja sporna. Po navedbah Pentapostagme je Libija svojo noto vložila 27. maja 2025, Tunizija ugovor 19. aprila 2026, Italija pa 26. maja 2026. Za zdaj ni neodvisne potrditve natančnega besedila teh vlog pri ZN.

Evropski svet, v katerem voditelji držav in vlad določajo politično smer EU, je decembra 2019 zapisal, da turško-libijski memorandum »krši suverene pravice tretjih držav, ni skladen s pomorskim mednarodnim pravom in ne more imeti pravnih posledic za tretje države« (sklepi Evropskega sveta). Italija in Tunizija zdaj tej zgodnejši evropski oceni dodajata lastna ugovora, vendar iz drugega geografskega in pravnega kota Sredozemlja.

Različni državi, različna pravna podlaga

Italijanski in tunizijski ugovor ne temeljita na istem primeru. Italija naj bi se sklicevala na pomorske omejitve, povezane s sodbo Meddržavnega sodišča iz leta 1985 o epikontinentalnem pasu Libije in Malte (zadeva Libija/Malta pred ICJ), ter trdila, da libijske meje posegajo v italijanske pravice. Tunizija se je oprla na svojo zadevo z Libijo iz leta 1982 (zadeva Tunizija/Libija pred ICJ) in svoj ugovor predstavila kot obrambo obstoječe dvostranske pravne podlage, ne kot izraz solidarnosti z Grčijo ali Ciprom.

Politična teža obeh pristopov je različna. Rim ugovarja po pravni poti, a hkrati ohranja odprte kanale z Libijo. Italija Libijo potrebuje pri upravljanju migracij na osrednjesredozemski poti in pri energetskem sodelovanju v okviru Melonijinega Matteijevega načrta, ki Italijo postavlja kot povezavo med Severno Afriko in Evropo prek plina ter infrastrukture (Renewable Matter). Tunis je ugovarjal tiho, njegova vidna diplomacija pa poudarja podporo politični rešitvi, ki jo vodijo Libijci sami, ne pomorskemu spopadu (La Presse de Tunisie). Pravna vloga in diplomatski ton zato ne kažeta v isto smer.

Vrzel pri izvrševanju

Ugovori libijske zahteve ne razveljavijo. Povečajo strošek ravnanja, kot da je meja že določena, vendar višji strošek še ne pomeni spremenjenega ravnanja.

Učinek protestnih pisem omejujejo tri ovire. ZN ne arbitrirajo v sporih o morskih mejah, temveč hranijo dokumentacijo. Sodišča potrebujejo pristojnost, Turčija, ki podpira libijsko pomorsko stališče, pa ni pogodbenica UNCLOS in svoje zahteve utemeljuje s sklicevanjem na običajno mednarodno pravo. Ankara je pred kratkim sama poslala pisma ZN, v katerih izpodbija grška, ciprska in egiptovska pomorska stališča (Greek News on Demand). O sedanjih črtah še ni odločilo nobeno sodišče, mehanizmov za reševanje sporov po UNCLOS pa Turčiji brez njenega soglasja ni mogoče vsiliti.

Praktični preizkus bo drugje: ali bodo energetske družbe sporno območje ocenile kot preveč tvegano za raziskovalne licence in ali bosta Libija oziroma Turčija lahko svoje zahteve še naprej uveljavljali prek pogodb ter oborožene prisotnosti ob libijski obali. Grčija, Ciper, Italija in Malta so na nedavnem vrhu v Rimu okrepile pomorsko sodelovanje (CDE News), Francija in Italija pa sta 25. junija v Antibesu skupaj podprli ureditev plovbe, skladno s pomorskim mednarodnim pravom (skupna izjava Elizejske palače). To so signali usklajevanja, ne orodja izvrševanja.

Pravni spis proti libijski zahtevi se debeli. Spis o tem, kako jo dejansko omejiti na morju, ostaja tanek.