Italija iz 50 zahtev sprejela tri ljudi

V prvih treh tednih po začetku uporabe novih azilnih pravil 12. junija je osem držav EU Italiji poslalo zahtevke za premestitev prosilcev za azil. Rim je zavrnil vse. Dva meseca pozneje je notranji minister Matteo Piantedosi za ANSA povedal, da je Italija od začetka uporabe pakta prejela približno 50 zahtevkov, fizično pa so v državo prišli le trije ljudje. Prav razlika med odločitvijo na papirju in človekom, ki dejansko prispe na cilj, je bila ena od težav, ki naj bi jih evropski pakt o migracijah in azilu odpravil. Prvi podatki kažejo, da je ni.

Zahtevki se kopičijo, prihodov ni

Prva ocena Evropske komisije za obdobje od 12. junija do 7. julija je zajela 12 primerov premestitve iz osmih držav članic; Italija je vse zavrnila. Piantedosijev intervju z dne 21. avgusta sliko dopolnjuje: približno 50 zahtevkov, trije dejanski prihodi.

Avstrija je edina država, ki javno navaja konkretno izvedene predaje. Avstrijski in italijanski mediji ob sklicevanju na avstrijsko notranje ministrstvo poročajo, da so po 12. juniju z avtobusom ali vlakom v Italijo fizično premestili štiri prosilce za azil (ORF, Il Sole 24 Ore). Toda štiri avstrijske premestitve se ne ujemajo s Piantedosijevimi tremi prihodi. Podatkov po posameznih primerih ni objavil nihče, razlike pa ni pojasnila nobena stran.

Ista vrzel je vidna po vsej Evropi. Podatki Eurostata kažejo, da je bilo leta 2025 po starem dublinskem sistemu, torej prejšnjih pravilih EU, ki so praviloma odgovornost za obravnavo azilne prošnje pripisala prvi državi vstopa, 111.708 odhodnih zahtevkov, dejanskih premestitev pa le 16.620. Italija je tisto leto sama prejela 24.152 vhodnih zahtevkov. Nova pravila pakta naj bi to razmerje zožila z boljšimi dokaznimi orodji in jasnejšimi merili odgovornosti. Ozko grlo pa nikoli ni bila predvsem identifikacija. Vedno je bila izvedba predaje.

Zakaj je zavlačevanje najmočnejše orožje

Po sodni praksi EU se odgovornost, če se premestitev ne izvede v šestih mesecih, prenese nazaj na državo pošiljateljico (Uredba 604/2013, člen 29). Italiji zato ni treba dobiti pravnega spora. Dovolj je, da čas poteče.

Komisija je jasno povedala, da država prejemnica premestitve ne more preprosto zavrniti, temveč mora predlagati drug datum. Toda Bruselj nima operativnega pooblastila, da bi kogarkoli spravil na letalo za Rim. Njegovo izvršilno orodje je postopek za ugotavljanje kršitev, počasen pravni mehanizem, ki lahko šele čez čas pripelje do sodbe Sodišča EU in denarnih kazni. To je pritisk, merjen v letih, ne v tednih. Ob šestmesečnem roku je sistemsko šibkejši.

Spor med Berlinom in Rimom kaže, kako to deluje v praksi. Ko je Nemčija 19. avgusta poskušala premestiti tri prosilce za azil, je Viminale, italijansko notranje ministrstvo, sporočil, da gre za primere iz časa pred začetkom uporabe pakta 12. junija in da jih zajema poznoletni dvostranski dogovor iz leta 2025 o »čistem začetku« (Adnkronos, Tagesschau). Nemčija se s tem ne strinja. Sivo območje med starimi dublinskimi zadevami in novimi primeri po paktu je prav prostor, v katerem se vladi spopadata, jasne meje pa ne določata ne pravo EU ne dvostranski dogovor.

Kot smo poročali, je podpredsednik italijanske vlade Matteo Salvini prejšnji teden dejal, da Italija ne bo sprejemala vračanj iz Nemčije, dokler ladje nemških nevladnih organizacij rešene migrante še naprej vozijo v italijanska pristanišča. Takšno uokvirjanje povezuje pravno ločene obveznosti, a ima jasen politični namen: procesno vprašanje spremeni v spor o suverenosti, ki doma dobro učinkuje.

Težava z izvedbo je evropska

Finska je potrdila, da pripravlja posamične premestitve v Italijo, vendar do 21. avgusta ni izvedla nobene (HS). Nizozemska se je z Rimom dogovorila za pristop »čistega začetka«, ki zajema le primere po 12. juniju, toda noben nizozemski vir ne potrjuje izvedene premestitve (NOS).

Irska skupaj s severnimi državami pritiska na Rim, vendar njeni lastni rezultati slabijo ta pritisk. The Irish Times je poročal o samo 19 fizičnih premestitvah iz 1.037 odločitev o premestitvi med letoma 2021 in 2025. Eurostat je za Irsko leta 2025 zabeležil nič odhodnih dublinskih premestitev. Tudi države, ki zahtevajo italijansko spoštovanje pravil, težko pretvorijo svoje odločbe v dejansko gibanje ljudi.

Pakt je Evropi dal boljša orodja za dokazovanje, katera država mora obravnavati azilni primer: širšo zbirko prstnih odtisov (prenovljeni Eurodac), jasnejša pravila za določanje odgovornosti in strožje določbe o sekundarnem gibanju. Ni pa ustvaril pooblastila, s katerim bi bilo mogoče premestitev izvesti, kadar država prejemnica zavlačuje. Pakt je izboljšal dodeljevanje odgovornosti. Izvedba ostaja v rokah nacionalnih vlad, ki morda nočejo sodelovati. Evropska komisija mora povedati, ali bo proti Italiji začela postopek za ugotavljanje kršitev. Dokler tega ne stori, Rim preizkuša, koliko sploh pomeni natančno določena odgovornost, če vlada preprosto zavrne premikanje ljudi.