Italija vrača azilni pritisk Nemčiji

Matteo Salvini je na zborovanju Lige 22. avgusta dejal, da Nemčija nima »nobene pravice« Italiji vračati »niti enega nezakonitega priseljenca«, dokler ladje nemških nevladnih organizacij ljudi izkrcavajo na italijanski obali (ANSA). Izjava je bila namenjena političnemu učinku. Toda pristojnost za sprejem ali zavrnitev azilnih predaj ni v Salvinijevem ministrstvu za promet, temveč pri notranjem ministru Matteu Piantedosiju, čigar resor od sredine avgusta tiho zavrača nemške zahteve za predajo prosilcev za azil (Il Messaggero). Salvini daje politični ton. Piantedosi vodi administrativno zaporo.

Ta razlika je pomembna, ker se za političnim nastopom skriva prvi resnejši upravni spopad z novim azilnim sistemom Evropske unije, komaj dva meseca po začetku njegove uporabe.

Katera pravila veljajo

Spor med Berlinom in Rimom se vrti okoli enega datuma: 12. junija 2026. Takrat se je začela uporabljati nova uredba EU o upravljanju azila in migracij, ki je nadomestila stari dublinski sistem (EUR-Lex). V obeh ureditvah praviloma velja, da je za obravnavo prošnje odgovorna država, v kateri prosilec za azil prvič vstopi v EU ali se prvič registrira.

Nemčija želi ljudi vračati v Italijo po novih pravilih. Italijansko notranje ministrstvo trdi, da za osebe, ki so prispele pred 12. junijem, veljajo starejša pravila in da teh primerov ni mogoče znova odpirati kot novih postopkov (Sky TG24). Rim je sredi avgusta formalno zavrnil tri načrtovane nemške predaje. Ena od njih se je nanašala na 22-letno Somalko, ki je v Nemčijo prišla marca. Pred predvidenim datumom predaje se je zatekla pod cerkveno zaščito v Nürnbergu, zato je primer propadel, še preden bi lahko preizkusil nova pravila (EU Perspectives).

Piantedosi je spor opisal kot pretiran. Za ANSO je 21. avgusta povedal, da je Italija od 12. junija prejela približno 50 zahtev, dejansko pa so v državo prišle le tri osebe; polemiko je označil za »sterilno« (ANSA). Številke so majhne. Težava za Berlin in Evropsko komisijo je, da Rim zavrača tudi tako omejene predaje.

Kdo pritiska in kdo zavira

Pritisk na Rim ni več samo nemško-italijanski. Avstrija je od začetka uporabe pakta izvedla štiri predaje v Italijo, in sicer v sodelovalnih primerih, ko so osebe potovale z vlakom ali avtobusom (ORF, Die Presse). Finska pripravlja posamične predaje, vendar potrjenih izvedb še ni (Helsingin Sanomat). Nizozemska pravi, da je postopek začela (Adnkronos).

Francija in Španija sta zadržani. Madrid, ki je sam država prvega vstopa, želi predaje urejati prek solidarnostnih instrumentov pakta, torej sistema, v katerem lahko države izbirajo med sprejemom premeščenih oseb in plačilom v skupni sklad, ne pa prek dvostranskih vračanj (Euronews). Španska previdnost je tudi interesna: vsak precedens, ki bi normaliziral neomejena vračanja v države prvega vstopa, se lahko pozneje obrne proti Madridu.

Prva ocena Evropske komisije, ki je zajela obdobje od 12. junija do 7. julija, je pokazala, da je osem držav članic vložilo zahteve za 12 predaj v Italijo. Italija je vse zavrnila. Komisija je poudarila, da država sprejema ne more preprosto zavrniti, ampak mora predlagati drug datum. Namen navodila je bil preprečiti zavračanje z zavlačevanjem, vendar samo po sebi ni pripeljalo do nobene predaje (European Commission, 2EU Brussels).

Rim lahko danes reče ne; Bruselj lahko kaznuje pozneje

Nemško pravno stališče je morda pravilno, toda instrumenti za njegovo uveljavitev so počasni. Evropska komisija lahko začne postopek za ugotavljanje kršitev, formalni postopek, s katerim EU državo prisili k spoštovanju prava Unije. Nemčija bi lahko teoretično sprožila meddržavni spor pred Sodiščem Evropske unije, vendar države članice tega na področju migracij doslej niso storile, ker tak postopek za več let zastrupi dvostranske odnose. Finančne kazni pridejo šele po sodbi in nadaljnjem vztrajanju pri kršitvi (Article 258 TFEU). Nič od tega osebe čez mejo ne premakne naslednji teden.

Čas je zato glavno italijansko orodje. Če se predaja ne izvede v zakonskem roku, se odgovornost vrne državi pošiljateljici, kot je Sodišče EU odločilo v zadevi Shiri leta 2017 (CJEU, C-201/16). Zavrnitev, spor o razvrstitvi primera, vztrajanje pri novem datumu, povezovanje sodelovanja z vprašanjem ladij nevladnih organizacij: vse to podaljšuje postopek. Pravo EU Nemčije ne naredi odgovorne za prošnjo zgolj zato, ker reševalna ladja pluje pod nemško zastavo (EUR-Lex AMMR). Toda Salvinijev argument ne potrebuje pravne pravilnosti, da bi bil politično uporaben. Rimu kupuje čas, medtem ko severne države porabljajo postopkovne roke.

Štiri izvedene avstrijske predaje dokazujejo, da sistem lahko deluje. Hkrati pokažejo njegov obseg: štiri osebe z avtobusom v dveh mesecih. Stari dublinski sistem je samo leta 2025 ustvaril 24.152 zahtev za predajo v Italijo, medtem ko je Nemčija v vse ciljne države skupaj izvedla le 5.377 predaj (Eurostat via Sky TG24). Razkorak med dokumenti in dejanskim premikom ljudi je bil kronična slabost Dublina. Italija je za zdaj našla isto šibko točko v novem paktu: pravo lahko odgovornost določi hitreje, kot jo Bruselj lahko uveljavi.