Kazahstan ustavlja naftno pot

Napadi z brezpilotniki na tankerje pri ruskem terminalu Novorosijsk so Kazahstan potisnili pred ustavitev izvoza po naftovodu CPC, glavni poti njegove surove nafte do evropskih trgov. S tem se je pokazala šibka točka evropskega energetskega preusmerjanja po ruski invaziji na Ukrajino: rafinerije so rusko nafto nadomestile s kazahstansko, vendar ta še vedno zapušča celino prek ruskega ozemlja in Črnega morja, kjer se ladijski promet vse bolj približuje vojni coni.

Trije napadi, nato zastoj

Caspian Pipeline Consortium, mednarodni konzorcij, ki večinoma kazahstansko surovo nafto vodi do nakladalnega terminala na ruski črnomorski obali, je v treh dneh dvakrat ustavil delovanje. 19. julija sta bila med natovarjanjem zadeta dva tankerja. CPC je pretok za kratek čas obnovil, nato pa ga 20. julija znova prekinil, potem ko je bil zadet še tretji tanker (S&P Global, BOE Report). Do 21. julija se je Kazahstan pripravljal na popolno ustavitev črpanja, ker ladjarske družbe niso več želele pošiljati plovil na območje napadov (Bloomberg).

Med delničarji CPC so poleg ruskega Lukoila tudi KazMunayGas, Chevron, ExxonMobil in Shell (CPC). Evropske rafinerije so mešanico CPC Blend obravnavale kot praktičen nadomestek za rusko nafto, ki jo omejujejo sankcije (EIA). Po poreklu je sod kazahstanski. Po poti je ruski. V razmerah, ko se varnostna ocena spreminja iz dneva v dan, pa o dejanskem pretoku ne odločajo več samo vlade in naftne družbe, temveč tudi zavarovalnice in ladjarji.

Berlinski rafinerijski problem

Nemčija kaže, kaj pomeni tveganje poti za dejansko oskrbo z gorivom. Rafinerija PCK v Schwedtu, ki oskrbuje Berlin, Brandenburg in dele zahodne Poljske, je julija izgubila dostop do kazahstanske surove nafte po naftovodu Družba. Manjkajoče količine so pomenile približno petino predelane nafte; nadomestna pošiljka iz Južne Amerike je izkoriščenost zmogljivosti po navedbah zveznega gospodarskega ministrstva ohranila pri približno 80 odstotkih (Zeit). Berlin zato vztraja, da ne gre za krizo oskrbe.

Vlada zdaj znova preverja nadgradnjo naftovoda od Rostocka do Schwedta, ki bi rafineriji omogočila oskrbo mimo poti pod ruskim nadzorom. Projekt stoji zaradi evropskih pravil o državnih pomočeh: Berlin infrastrukture ne sme preprosto subvencionirati, če bi korist od tega imelo podjetje Rosneft Deutschland, ruski lastnik, ki PCK še vedno upravlja pod nadzorom nemške države (Zeit).

Tveganje ni omejeno na en terminal

21. julija je brezpilotnik zadel tanker za propan Gas Lisbon v zahodnem Črnem morju, ko je plul proti ukrajinskemu donavskemu pristanišču Reni. Romunija je rešila vseh 17 članov posadke (Euronews, tagesschau). Napad se je zgodil v romunski izključni ekonomski coni, kjer ima država pristojnosti za vire in varnost, ne pa polne suverenosti. Ta pravna razlika zmanjšuje verjetnost vojaškega odziva Nata; bolj verjetna sta okrepljen nadzor in odvračanje (BBC). Bolgarija, Romunija in Turčija že vodijo tristransko skupino za odstranjevanje min, ki se širi tudi proti zaščiti infrastrukture (Armymedia). Toda pomorske patrulje ne rešijo osnovnega problema: Evropa potrebuje poti, ki niso odvisne od črnomorske vojne dinamike.

Tveganje poti zaostruje tudi politična pogajanja znotraj Evropske unije. 21. sveženj sankcij proti Rusiji je bil sredi julija še vedno nerešen, med spornimi vprašanji pa je bila tudi cenovna kapica za rusko nafto (ANSA). Sankcije EU zahtevajo soglasje vseh držav članic, zato lahko sveženj zadrži že ena vlada. Grčija naj bi blokirala določbe, ki bi prepovedale prevoz ruskega utekočinjenega zemeljskega plina, ker želi zaščititi svoj specializirani ladjarski sektor, čeprav so bili med plovili, zadetimi pri terminalu CPC, tudi tankerji v grškem interesu (Euronews, Newsit). Vsaka motnja hkrati krepi argument Viktorja Orbána, da Madžarska brez ruskih energentov ne more. Po podatkih Telexa je Budimpešta junija kupila za 591 milijonov evrov ruske energije, Orbán pa nadaljevanje uvoza predstavlja kot nujo, čeprav madžarski podatki o zalogah ne kažejo krize oskrbe (Portfolio).

Evropa je zamenjala lastnika nafte, ne pa geografije njenega prevoza. Dokler ne bo dovolj alternativnih naftovodov in nakladalne infrastrukture zunaj črnomorske vojne cone, bo prav razlika med oznako porekla in dejansko potjo ostala ena od najbolj ranljivih točk evropske energetske varnosti.