Latvija cilja rusko industrijsko blago

Latvijsko zunanje ministrstvo je pripravilo zakon, ki bi prepovedal uvoz nekaterih industrijskih izdelkov iz Rusije in Belorusije, torej šel dlje od skupnih omejitev Evropske unije (Fontanka). Seznam izdelkov še ni objavljen, kar je bistveno. Če gre za ozek nabor varnostno občutljivih surovin ali komponent, je tak nacionalni ukrep lažje braniti. Če pa bi zajel široke industrijske kategorije, bi začel posegati v trgovinsko politiko. Ta je po pogodbah EU izključna pristojnost Bruslja.

Gospodarska logika je precej jasna. Nacionalna prepoved uvoza zviša stroške latvijskim podjetjem in jim zoži izbiro dobaviteljev. Hkrati le omejeno zmanjša ruske prihodke, saj lahko enako blago vstopi v EU prek carine druge države članice, nato pa se prosto giblje po enotnem trgu, torej notranjem trgu EU, kjer se blago med državami članicami premika brez mejnih kontrol. Strošek ostane v Latviji. Rusija ga občuti precej manj.

Zakaj Latvija tega praviloma ne sme storiti — in zakaj vseeno poskuša

Pravo EU je pri tem izrecno. Člen 207 Pogodbe o delovanju Evropske unije Uniji daje izključno pristojnost za skupno trgovinsko politiko: carine, trgovinske sporazume in ukrepe proti nepoštenemu uvozu. Člen 3 iste pogodbe določa, da lahko na področjih izključne pristojnosti ukrepa samo EU. Posamezne države članice zato ne morejo same odločati, katero tuje blago sme prestopiti njihove meje.

Latvijski argument je, da ne gre za trgovinsko politiko, temveč za varnost. Pogodbe res dopuščajo nacionalne omejitve zaradi javne varnosti, tudi v resnih mednarodnih krizah, kar urejata člena 36 in 347. Ruska obsežna invazija na Ukrajino Rigi daje močnejšo podlago, kot bi jo imela v mirnodobnem trgovinskem sporu. A to so ozke izjeme, ne trajna pravica do ločenih nacionalnih trgovinskih pravil.

Če bi Latvija te izjeme lahko uporabila za industrijsko blago, ki ga Bruselj ni prepovedal, bi se na isti model lahko sklicevala vsaka država članica, za druge grožnje in druge izdelke. Takšna pot bi EU peljala proti 27 vzporednim nacionalnim trgovinskim režimom in stran od enotne carinske unije. Za podjetja, ki poslujejo čez meje, bi to pomenilo višje stroške skladnosti, za trgovce pa nov razlog, da blago preusmerijo skozi državo z najmilejšimi pravili.

Kmetijski preizkus: velike številke, omejen doseg

Latvija je nacionalno prepoved že preizkusila pri hrani. Od marca 2024 blokira uvoz kmetijskih proizvodov in krme iz Rusije in Belorusije. Parlament je prepoved podaljšal do julija 2027 in jo označil za varnostno nujnost (Saeima). Spremenila je tudi pravila javnega naročanja, tako da morajo dobavitelji pri državnih pogodbah izključiti blago ruskega in beloruskega izvora (LV Portals).

Uvozne številke so se sesule. Latvijski nakupi ruskih in beloruskih krmnih proizvodov so se v primerjavi s prvim polletjem 2024 zmanjšali za 93 odstotkov, nakupi žit pa za 100 odstotkov (Bauskas Dzīve). Toda latvijski uradniki so sami priznali, da so večji del učinka povzročile višje carine na ravni EU. Prepoved poleg tega izrecno ne velja za tranzitni tovor in blago, namenjeno v druge države članice (Baltic Times). Izdelki ruskega izvora lahko še vedno vstopijo v EU, denimo prek nemškega ali nizozemskega pristanišča, in nato krožijo po bloku. Latvijski uvozniki izgubijo dostop, ruski izvozniki pa poiščejo drug vhod.

Ta vrzel dobro pokaže ekonomiko samostojnega ukrepanja: latvijska podjetja plačujejo več za nadomestne dobavitelje, latvinska carina prevzame dodatno breme nadzora, ruski prihodkovni kanali pa ostanejo odprti prek drugih vstopnih točk.

Kdo se z Latvijo strinja — in kdo ji ne bo sledil

EU že prepoveduje uvoz ruskega premoga, nafte, jekla, cementa, lesa, aluminija, zlata in diamantov ter še več drugih kategorij (Evropska komisija, Svet EU). Latvijski predlog meri na industrijsko blago, ki je ostalo zunaj teh omejitev.

Baltske države in Poljska delijo željo Rige po strožjih ukrepih. Litva, Latvija in Estonija so skupaj pozvale k hitrejši izvedbi evropske prepovedi uvoza ruske nafte (LRT). Vendar je Latvija pri metodi bolj osamljena kot pri cilju. Poljsko ministrstvo za kmetijstvo je opozorilo, da države članice z lastnimi uvoznimi prepovedmi tvegajo postopke zaradi kršitve prava EU pred Sodiščem Evropske unije (Wiadomości Handlowe). Nemčija se ukvarja z drugim delom problema: preverja, kako rusko blago v EU prihaja prek posrednikov v Kazahstanu, na Kitajskem in v Turčiji, z usmerjenimi carinskimi pregledi poti in podjetij, pri katerih je tveganje izogibanja sankcijam največje (Bundestag).

Za zdaj ni videti, da bi se druge države članice hitele zgledovati po latvijski nacionalni poti.

Precedens je pomembnejši od trgovinskih količin

Brez carinskih oznak izdelkov iz osnutka zakona ni mogoče oceniti neposrednega trgovinskega učinka. Ta je lahko manjši od pravnega precedensa, ki bi ga ukrep ustvaril. Evropska komisija se javno še ni odzvala. Glas prizadetih latvijskih uvoznikov in podjetij je v razpravi skoraj povsem odsoten.

Če bo Bruselj ukrep dopustil, bodo druge države na zunanjem robu EU dobile vzorec za nacionalne prepovedi zunaj skupnih sankcij. Če ga bo izpodbijal, bo moral braniti pravni okvir sankcij tudi takrat, ko je cilj ruska trgovina. V obeh primerih ena najmanjših članic EU odpira vprašanje, ki se mu je Unija doslej izogibala: kako daleč lahko nacionalna varnost sega znotraj skupnega trgovinskega sistema?