Latvija beleži pritisk z beloruske meje

Vodja latvijske mejne straže Guntis Pujāts pravi, da je Latvija postala glavna tarča Belorusije pri organiziranih prehodih meje: leta 2026 so zabeležili 7.634 poskusov vstopa, tihotapske mreže pa naj bi bile dovolj nasilne, da so morali mejni policisti uporabiti opozorilne strele (LRT). Pritisk po naravi ni nov. Novo je, kam se je premaknil, in kaj ta premik pove o evropski obrambi meja: sistem je na papirju skupen, v praksi pa stroške nosijo posamezne države.

Kriza, ki se seli

Litovska dnevna statistika dobro pokaže vzorec. Latvija je 7. julija na meji z Belorusijo zavrnila 68 ljudi, Litva 14, Poljska pa 5 (LRT). Belorusiji ni treba hkrati preobremeniti vseh odsekov meje. Dovolj je, da preizkuša šibke točke, pritisk zgošča in ga nato premakne drugam. Država, ki je v tistem trenutku pod največjim pritiskom, plača neposredno ceno, medtem ko se sosednje države prilagajajo z zamikom.

Evropska unija je to logiko prepoznala že leta 2021, ko je Evropski svet, v katerem voditelji držav in vlad določajo politično smer Unije, sporočil, da Evropa ne bo sprejela uporabe migrantov kot političnega orodja tretjih držav. Svet EU je nato razširil sankcije proti Belorusiji zaradi tega, kar je označil za hibridni napad in instrumentalizacijo migrantov (European Council, Council). Štiri leta pozneje sankcije ostajajo, pritisk se nadaljuje, breme pa še vedno pade na tisto državo članico, ki varuje konkretni odsek ograje.

Latvijski problem postane poljski argument

Kar vstopi čez latvijsko mejo, ne ostane nujno v Latviji. Poljske oblasti so prijele ljudi, ki so najprej prečkali mejo v Latviji, nato potovali skozi Litvo in jih je policija odkrila v tovornjakih na poti proti zahodu. Od januarja je Poljska samo na meji z Litvo zabeležila približno 760 pridržanj (PAP).

Varšava te premike uporablja kot argument za ohranjanje nadzora znotraj schengenskega območja, torej prostora EU brez rednih mejnih kontrol. Poljska pravi, da so kontrole na mejah z Nemčijo in Litvo prinesle 3,84 milijona pregledov, 1.900 zavrnitev vstopa in skoraj 1.200 premestitev v postopkih ponovnega sprejema (RMF24). Vsaka številka krepi poljski argument za podaljševanje ukrepov, ki naj bi bili začasni, hkrati pa omejujejo prosto gibanje, zaradi katerega Schengen sploh obstaja.

Pritisk že vleče vase tudi sosede. Estonija, ki z Belorusijo nima skupne meje, je v Latvijo poslala drugo rotacijo policistov za podporo latvijskim patruljam (PPA). Finska je v Latvijo napotila mejne policiste, medtem ko svojo mejo z Rusijo še naprej ohranja zaprto na podlagi nacionalne izredne zakonodaje (Yle). Odzivi ostajajo nacionalni, s tem pa se počasi kruši enotnost, ki jo obljublja Schengen.

Kdo nadzira izredne razmere

Nova pravila EU o azilu in migracijah, ki so začela veljati po letu 2024, v izrednih razmerah vladam dopuščajo hitrejše in strožje postopke na meji. To vključuje tudi krize, v katerih tuja država ljudi namerno usmerja proti meji (Crisis Regulation). Toda nova pravila ne odpravljajo pravice do prošnje za azil. Preverjanje oseb, ugotavljanje ranljivosti in procesna jamstva ostajajo pravno zavezujoči.

Pregled latvijskega osnutka azilne zakonodaje, ki ga je pripravil UNHCR, opozarja prav na mesta, kjer praksa zaostaja: nadzor nad spoštovanjem pravic, dostop do pravnega svetovanja, prepoznavanje ranljivih oseb in omejitve pridržanja (UNHCR). V treh najbolj izpostavljenih državah se ponavlja isti vzorec. Vlade izredne razmere razumejo kot dokaz, da trdo izvrševanje deluje. Pravni nadzor, ki naj bi preprečil zlorabe, ostaja šibek.

Evropska komisija je izredne ukrepe za Latvijo, Litvo in Poljsko predlagala že leta 2021 (Commission). Zdaj bi morala javno pokazati, ali se varovalke iz novega migracijskega pakta na najbolj obremenjenih mejnih odsekih res uporabljajo ali pa jih praksa obhaja. Belorusija je našla vzvod, ki Minsk stane malo, Evropo pa sili v upravljanje protislovja, ki ga še ni razrešila: skupno zunanjo mejo branijo države članice vsaka zase, pravni nadzor pa pride pozno.