Sodni spor ogroža romunske zračne koridorje

Spor se je začel kot upravni primer: izpodbijanje operativne licence ROMATSA, edinega certificiranega romunskega civilnega izvajalca kontrole zračnega prometa. Nato je zadeva prišla na mizo CSAT, najvišjega romunskega organa za nacionalno varnost, z neposrednim opozorilom: morebitna začasna ustavitev licence bi lahko zmotila Natove misije na vzhodnem krilu in prisilila evropske letalske koridorje v preusmeritve (HotNews, Adevărul).

Romunski zračni prostor se ni zaprl. Odločitev prizivnega sodišča v Bukarešti ni bila pravnomočna in se ni mogla izvršiti takoj (Digi24). Toda hitrost, s katero je spor iz sodne dvorane prešel v varnostni svet, je razkrila ranljivost, ki presega Romunijo. Operacije Nata na vzhodnem krilu so odvisne od civilne infrastrukture, nad katero zavezniško poveljstvo nima neposredne pravne oblasti.

Kdo nadzoruje zračni prostor in kdo ga ne more

Po pravilih enotnega evropskega neba mora vsaka država certificirati in nadzirati izvajalce, ki upravljajo zračni promet v njenem zračnem prostoru (Uredba 550/2004). V Romuniji ima to izključno certificiranje ROMATSA. Civilne nadomestne službe z dovoljenjem ni, čeprav so romunski uradniki razpravljali o rezervnem načrtu, po katerem bi nadzor civilnega prometa prevzela vojska (Știrile ProTV). Ali ima Romunija za tak prenos dovolj pravnih pooblastil in usposobljenih kontrolorjev, še ni bilo preizkušeno.

Ozko grlo je monopol. Da bi ga razumeli, je treba ločiti med tistimi, ki lahko pomagajo pri usmerjanju prometa, in tistimi, ki lahko državno službo dejansko nadomestijo. Vojaška letala, zavezniški logistični poleti, civilni potniški promet in tranzitni koridorji uporabljajo isti nacionalno upravljani zračni prostor. Eurocontrol, vseevropski organ za usklajevanje tokov zračnega prometa, lahko letala preusmeri okoli težave. Ne more pa nadomestiti državnega izvajalca kontrole zračnega prometa (Eurocontrol). Natovo zračno poveljstvo lahko vodi vojaške misije, nima pa pristojnosti za izvajanje civilnih navigacijskih služb znotraj države članice (NATO Air Command). Če civilni izvajalec odpove, Romunija izgubi sistem, ki varno ločuje vojaške in civilne polete. Nihče drug ga ne more zakonito preprosto prevzeti.

Ista šibka točka vzdolž vzhodnega krila

Romunski primer je najbolj izrazit, toda odvisnost sega vzdolž celotne vzhodne črte Nata. Vsaka zaveznica na tem območju se pri vojaškem premikanju opira na civilne sisteme, le šibke točke so različne.

Nemški Operationsplan Deutschland to jasno pove: Natova okrepitev proti vzhodu je odvisna od civilnih pristanišč, mostov, železnic, cest in letališč (BMVg). Po poročanju Focusa vojaški vlak iz Francije na Poljsko trenutno potrebuje 45 dni; evropski načrtovalci želijo ta čas skrajšati na tri dni (Focus, Democrata). Poljska zato zagovarja »vojaški schengen«: zamisel, da bi vojaki in oprema meje prečkali skoraj tako hitro kot blago, letališča in železniški terminali pa bi bili v krizi na voljo tudi za vojaške potrebe.

Vzorec je enak. Natovo odvračanje sloni na kontrolorjih, železniških terminalih in civilnih letališčih. Vsi ti sistemi so pod nacionalno pristojnostjo, vsi pa imajo točke, na katerih lahko odpovejo.

Kaj ostaja nerešeno

Opozorilo CSAT je imelo dvojno funkcijo. Pokazalo je dejansko šibkost: po navedbah HotNews, ki se sklicuje na modeliranje Eurocontrola, romunski zračni prostor obravnava skoraj 2.000 preletov na dan, od njega pa je odvisna tudi zračna povezljivost Moldavije (HotNews). Hkrati je politično pritisnilo na sodstvo in izvršno oblast, naj primer rešita, preden bi posledice postale otipljive.

Glavno vprašanje ostaja tudi po tem sporu. Če civilni izvajalec navigacijskih služb odpove zaradi pravnih, finančnih ali tehničnih razlogov, ima katera od držav vzhodnega krila Nata pripravljen in preizkušen nadomestni sistem? Romunija je ponudila krizne pogovore. Nemški Operationsplan priznava odvisnost od civilne infrastrukture, vendar podrobnosti o zračnem prostoru ostajajo tajne. Nobena vlada ni pokazala preverjenega rezervnega načrta. Natovo vzhodno krilo temelji na predpostavki, da bodo civilni sistemi delovali tudi v krizi. Romunski sodni spor je to predpostavko preizkusil, odgovor pa je ostal nejasen.