Litva išče otoplitev s Kitajsko

Litva je leta 2021 v Vilni odprla tajvansko predstavništvo. Peking je odgovoril z znižanjem diplomatskih odnosov in pritiskom na litovski izvoz, pa tudi na evropske dobavne verige, v katerih so bili litovski sestavni deli (Reuters, WTO DS610). Pet let pozneje mandatar za zunanjega ministra Kestutis Budrys pravi, da želi Vilna odnose s Kitajsko normalizirati na pragmatični podlagi, ob spoštovanju mednarodnega prava ter zavez v EU in Natu (LRT, Euronews). Premik ni naključen. Litva je stroške spora večinoma nosila sama. Za Evropsko unijo pa ostaja vprašanje, ali lahko obrambni mehanizem, ki ga je Bruselj vzpostavil šele po nastali škodi, naslednjo majhno državo zaščiti, preden račun prispe.

Kaj je zgradila litovska kriza

Spor je prenehal biti dvostranski, ko je Evropska komisija proti Kitajski sprožila postopek pred Svetovno trgovinsko organizacijo zaradi diskriminatornih trgovinskih ukrepov. Ker je trgovinska politika v pristojnosti EU, je Komisija lahko nastopila v imenu celotne Unije. S tem je pritisk na eno prestolnico opredelila kot poseg v enotni trg.

Litovski primer je pospešil tudi nastanek novega pravnega orodja. Instrument za odvračanje od prisilnih ukrepov, sprejet leta 2023, deluje v treh korakih. Komisija najprej preuči, ali tretja država z gospodarskim pritiskom vpliva na državo članico. Nato Svet, v katerem sedijo vlade držav članic, s kvalificirano večino odloči, ali gre za prisilo. Pri takem glasovanju imajo večje države večjo težo, posamezna država pa sama ne more vložiti veta. Če Svet prisilo potrdi, Komisija predlaga protiukrepe: carine, omejitve pri javnem naročanju ali omejitve naložb.

Orodje obstaja, vendar ga EU še ni uporabila. Inštitut EU za varnostne študije je to povzel neposredno: Evropi ne manjka novih trgovinskih orožij, temveč pripravljenosti, da jih uporabi.

Tri države, trije razlogi za zadržanost

Uporaba protisprisilnega instrumenta bo odvisna od držav, ki imajo zaradi gospodarskih vezi s Kitajsko razloge za previdnost.

Nemčija bi ob motnjah izgubila največ. Uvoz iz Kitajske je leta 2025 dosegel 170,6 milijarde evrov, trgovinski primanjkljaj pa 89,3 milijarde evrov (Süddeutsche Zeitung/dpa). Berlinski pristop, po katerem je treba trgovinske kanale ohraniti odprte, strateške sektorje pa zaščititi, se ujema z litovskim iskanjem normalizacije. Ista izpostavljenost pa bi lahko Nemčijo zadržala pri podpori povračilnim ukrepom, če bi se pod pritiskom znašla druga članica.

Domača razprava se, kot jo uokvirja Tagesschau, premika k vprašanju industrijske konkurence s Kitajsko pri elektroniki in električnih vozilih, manj pa k obrambi manjših zaveznic pred gospodarsko prisilo.

Nizozemska problem razume skozi tehnološka ozka grla. Izvozni nadzor Haaga nad napredno opremo za proizvodnjo čipov izhaja iz varnostnih razlogov, spor s Pekingom glede lastništva družbe Nexperia pa ostaja odprt. Nizozemska logika je jasna: najprej zavarovati strateško tehnologijo, nato normalizirati vse drugo.

Madžarska iz litovskega primera izpeljuje drugačen sklep: da se konfrontacija ne izplača. Kitajske naložbe v sektor baterij se ocenjujejo na več kot 26 milijard evrov, načrtovane zmogljivosti pa naj bi do leta 2030 presegle 198 GWh (Növekedés). Budimpešta litovski obrat razume kot dokaz, da simbolna stališča stanejo tovarne in delovna mesta. Telex poroča, da bi kitajska konkurenca lahko prizadela četrtino madžarskega izvoza, vendar je prednostni odgovor Budimpešte prilagajanje, ne obramba.

Baltski sosedi kažeta tišjo različico iste zgodbe. Vse tri države so do leta 2022 izstopile iz kitajskega formata sodelovanja 16+1 (Reuters, Latvia MFA). Stiki se nadaljujejo po dvostranskih in evropskih kanalih. To je funkcionalna diplomacija brez institucionalnega zaupanja.

Odgovor, ki ga orodje še dolguje

Ena sama država protisprisilnega instrumenta ne more blokirati. Tako je bil zasnovan. Toda kvalificirana večina še vedno zahteva dovolj vlad, ki se strinjajo, da gre za prisilo, in so pripravljene sprejeti stroške povračilnih ukrepov. Pravi preizkus bo, ali bi Nemčija, Madžarska in druge članice podprle ukrepanje, ko pritisk ne bi padel nanje, temveč na nekoga drugega.

Litovski obrat kaže, da ima EU za naslednji primer gospodarske prisile orodje. Dokaza, da se bo to orodje premaknilo dovolj hitro, preden bo majhna država račun spet plačala sama, pa še nima.