LKAB z dovoljenjem za predelavo redkih zemelj

Vsak motor električnega avtomobila, generator vetrne turbine na morju in natančno vodena raketa imajo skupno sestavino, ki je večinoma ne vidimo: trajne magnete iz elementov redkih zemelj. Evropa teh materialov porabi več tisoč ton na leto, doma pa jih praktično ne proizvaja. Uvozi 95 odstotkov redkih zemelj, pri čemer Kitajska nadzoruje približno 70 odstotkov dobav v EU in do 90 odstotkov svetovne predelave. Švedsko okoljevarstveno dovoljenje, izdano 26. maja, tega razmerja ne bo spremenilo čez noč, lahko pa odpre prvi del evropske industrijske poti.

Zaklad v jalovini

LKAB, švedski državni rudarski velikan, je dobil dovoljenje za gradnjo industrijskega parka za kritične minerale v Luleåju. Surovina ne bo prihajala iz novega rudnika, temveč iz obstoječih rudarskih odpadkov: apatita, s fosforjem bogatega minerala, ki ga LKAB pri proizvodnji železove rude zavrže že več kot stoletje. V njem je vseh 17 elementov redkih zemelj, torej prav tistih, ki so potrebni za magnete v evropskem zelenem prehodu in obrambni industriji.

Postopek je kemijsko razumljiv, industrijsko pa zahteven. Zmleti apatit raztopijo v kislini, s čimer se sprostijo ioni redkih zemelj, fosfor in kalcij. Nato z zaporednimi obarjanji in filtriranjem redke zemlje zgostijo v mešano spojino, fosfor pa ločeno pridobijo za gnojila. Demonstracijski obrat, ki ga gradijo od januarja 2025, naj bi integrirani postopek potrdil do jeseni 2026. Laboratorij je pokazal, da koncept deluje; zdaj mora obrat dokazati, da je zanesljiv tudi pri industrijskih količinah.

Del sestavljanke, ne celotna rešitev

Ambicije LKAB so velike. Podjetje ima za tri povezane projekte na severu Švedske status strateškega projekta EU po aktu o kritičnih surovinah, njegovo nahajališče Per Geijer pri Kiruni pa vsebuje ocenjenih 2,2 milijona ton oksidov redkih zemelj, največji potrjeni vir v Evropi. Med 17 elementi sta za trajne magnete ključna predvsem neodim in prazeodim, ker omogočata močna magnetna polja, zaradi katerih so motorji električnih vozil manjši, vetrne turbine pa učinkovitejše. LKAB uradnih napovedi količin za ta dva elementa ni objavil, želi pa pokriti pomemben del cilja EU, po katerem naj bi Unija doma pridobila vsaj 10 odstotkov svojih potreb po redkih zemljah.

Polna proizvodnja je predvidena za trideseta leta. Končna naložbena odločitev še ni sprejeta. Operativni direktor LKAB je dejal, da bo podjetje napredovalo »korak za korakom« in kapital vložilo šele, »ko bodo pogoji pravi«.

Ozko grlo je nižje v verigi

Evropska težava ni predvsem rudarjenje, temveč ločevanje in rafiniranje, ki mešani koncentrat pretvorita v industrijsko uporabne materiale. Razlog je v kemiji: elementi redkih zemelj so si med seboj skoraj enaki, zato jih je treba ločevati z več sto zaporednimi kemičnimi postopki, znanimi kot ekstrakcija s topili. Kitajska je ta proces izpopolnjevala štiri desetletja in danes upravlja 85 do 90 odstotkov svetovnih zmogljivosti ločevanja. Edini večji evropski obrat, Silmet v Estoniji, obdela približno 3.000 ton na leto.

Francija je 5. maja napovedala 600 milijonov evrov vreden nacionalni načrt odpornosti, s katerim želi obnoviti ta spodnji del dobavne verige. Na papirju se francoska in švedska pot dopolnjujeta: Švedska pridobi rudo, Francija jo predela v uporabne kovine. V praksi časovnici ne tečeta skupaj. Francoske zmogljivosti za ločevanje ciljajo prvo proizvodnjo okoli leta 2028, medtem ko koncentrat LKAB v večjih količinah ne bo na voljo pred začetkom tridesetih let. Do konca tega desetletja bodo francoske rafinerije zato potrebovale surovino zunaj Evrope.

Medtem nastaja neformalni nordijski koridor: švedsko pridobivanje, norveško ločevanje in finska predelovalna tehnologija. Tri države imajo tri dopolnjujoče se vloge, formalnega usklajevalnega dogovora pa še ni. Trg sestavlja verigo, ki je vlade še niso organizirale.

Kaj spremljati

Demonstracijski obrat LKAB bo jeseni odgovoril na prvo tehnično vprašanje: ali postopek ekstrakcije zanesljivo deluje zunaj laboratorija in ali lahko emisije ostanejo znotraj dovoljenih mej. Od tega bo odvisna končna naložbena odločitev. Širši evropski preizkus pa prihaja oktobra 2026, ko se izteče začasna kitajska opustitev omejitev izvoza redkih zemelj. Prve nove evropske zmogljivosti za ločevanje naj bi začele delovati šele v začetku leta 2027. Ta kratek zamik bo pokazal, kako ranljiva ostaja Evropa in kako nujno morajo razpršeni deli njene strategije prerasti v delujočo dobavno verigo.