Madrid lobira za De Cos na čelu ECB

Mandat Christine Lagarde na čelu Evropske centralne banke se izteče šele oktobra 2027. V evropskih prestolnicah pa se bitka za nasledstvo odvija že več mesecev.

Po februarskih poročilih Euronewsa naj bi Lagarde razmišljala o predčasnem odhodu, še pred francoskimi predsedniškimi volitvami aprila 2027. To bi Emmanuelu Macronu in nemškemu kanclerju Friedrichu Merzu odprlo časovno okno, da vplivata na izbiro naslednika, dokler sta še na oblasti. Odziv ECB je bil skrbno dvoumen: Lagarde »ni sprejela nobene odločitve glede konca svojega mandata«. To ni zanikanje.

V strokovnih anketah izstopata dve imeni: Klaas Knot, predsednik nizozemske centralne banke, in Pablo Hernández de Cos, nekdanji guverner španske centralne banke, ki zdaj vodi BIS, Banko za mednarodne poravnave, koordinacijsko telo svetovnih centralnih bank. Aprilska anketa OMFIF ju je postavila povsem skupaj. Anketa Financial Timesa med ekonomisti ju je uvrstila med skupna favorita. Pravo tekmovanje pa ne poteka med kandidatoma, temveč med prestolnicami, ki stojijo za njima.

Madridski kandidat in guverner, ki ga poskuša ustaviti

Španska kampanja za De Cosa je neurejena. Pedro Sánchez je dolgo okleval, ali naj podpre človeka, ki ga je imenoval njegov predhodnik Mariano Rajoy in čigar španska centralna banka je v svojih poročilih večkrat kritizirala javnofinančno politiko vlade (El Debate). Po poročanju Vozpópuli je moral gospodarski minister Carlos Cuerpo več tednov lobirati znotraj vlade, da je Sáncheza prepričal. Vlada zdaj stoji za De Cosom, vendar brez uradne javne podpore, ker želi kandidaturo ohraniti namenoma neformalno (Cinco Días).

Večja težava prihaja iz domače hiše. José Luis Escrivá, sedanji guverner španske centralne banke, po poročanju El Debate dejavno dela proti De Cosu: govori z novinarji in drugimi guvernerji centralnih bank po Evropi ter slabi njegovo kandidaturo. Njegov motiv je institucionalna aritmetika. Če De Cos postane predsednik ECB, Španija ne more hkrati obdržati sedeža v Izvršilnem odboru, s tem pa bi ugasnile tudi Escrivájeve ambicije.

Tihi nemški izračun

Nemčija ima svojo kandidatko, in to odkrito. Isabel Schnabel, ki že sedi v Izvršilnem odboru ECB, je za Reuters dejala, da bi predsedovanje prevzela, »če bi jo vprašali« (WirtschaftsWoche). Toda njena izrazito restriktivna usmeritev, tudi v času šibkejše rasti, jo dela težko sprejemljivo za južne vlade z visokim javnim dolgom.

Econostream je maja ocenil, da Berlin v Knotu vidi »optimalno rezervno možnost«: stabilnostno usmerjenega, izkušenega in javnofinančno resnega kandidata. To se dobro ujema z Merzovim ordoliberalnim nagonom, torej z nemškim poudarkom na pravilih, disciplini in cenovni stabilnosti.

Francija se zdi umaknjena iz tekme. Villeroy de Galhau je predčasno odstopil kot guverner Banque de France, položaj pa je prevzel Emmanuel Moulin, Macronov zaveznik, ki je komaj prestal parlamentarno potrditev (Le Monde). Francoski kandidat za vrh ECB se ni pojavil. Po dveh francoskih predsednikih ECB, Jean-Claudu Trichetu in nato Lagarde, je Pariz očitno pripravljen sprejeti, da je zdaj na vrsti kdo drug.

Kaj izbira dejansko spremeni

Predsednik ECB oblikuje soglasje o obrestnih merah in odloča, kdaj se uporabi TPI, instrument za zaščito transmisije denarne politike, s katerim lahko ECB kupuje državne obveznice in tako preprečuje skoke stroškov zadolževanja v državah, kot sta Italija in Grčija. Razmik med donosnostjo italijanskih in nemških obveznic, torej razlika v ceni zadolževanja, je pri približno 73 do 76 bazičnih točkah, kar je najnižje v 15 letih. Ta mir deloma temelji na prepričanju trgov, da zaščitni mehanizem TPI ostaja verodostojen.

Analitiki De Cosa uvrščajo med sredinske kandidate z nekoliko bolj spodbujevalnim nagibom, kar pomeni večjo naklonjenost nižjim obrestnim meram, kadar je treba podpreti rast. V svoji karieri je dosledno podpiral TPI in postopno prilagajanje obrestnih mer (BIS). Knot, nekoč eden najizrazitejših jastrebov v ECB, je v zadnjih letih omilil ton, vendar njegov osnovni instinkt ostaja bližje strožji denarni politiki.

Formalno predsednika ECB imenuje Evropski svet s kvalificirano večino, potem ko se posvetuje z Evropskim parlamentom in Svetom ECB (Consilium). V praksi se je vsako dosedanje predsedovanje ECB dogovorilo v širšem paketu, v katerem države menjavajo najvišje položaje v institucijah EU. Državljanstvo pri tem skoraj vedno tehta več kot ideologija.

Španija še nikoli ni imela predsednika ECB. Po odhodu Luisa de Guindosa iz Izvršilnega odbora 31. maja Madrid tam sploh nima več predstavnika. To je argument, ki v evropski kadrovski matematiki nekaj pomeni. Odločitev bo odvisna od tega, katera prestolnica bo sklenila boljši dogovor, in ali bo Madrid svojemu guvernerju še pravočasno preprečil, da spodkoplje kandidaturo.